Ko hočem delati dobro, delam zlo.
(Apostol Pavel v Novi Zavezi)

S pričujočim besedilom zaključujem (prvi?) ciklus svojih besedil na temo duhovnosti. In v njem bom pisal o svoji lastni slepoti, katero odkrito povedano predpostavljam, da ne rečem, da jo celo opažam. Pa s tem ne mislim tisto Vodnikovo: »Slep je, kdor se s petjem ukvarja…«, temveč: »Kako strašna slepota je človeka…«

Prstanoznanstvo! Kako fantastičen izraz izpod peresa Tolkiena. A so zanj prikrajšani vsi, ki so gledali le film, niso pa brali knjige »Gospodar prstanov.« Prstan je po Tolkienu materializacija zakonitosti srednjega sveta in kdor ima glavni prstan, ki nadzoruje vse ostale, lahko vlada srednjemu svetu.

Belega čarodeja Sarumana, ki je iz Valinorja poslan skupaj z Gandalfom, da bi uvedla zopet red in dobro., prevzame srednji svet in začne preučevati vse njegove zakonitosti, ki ga tako pritegnejo, da si zaželi upravljati z njimi in ustvarjati po svoje. Tako se loti »prstanoznanstva« in zapade pod vpliv prstana, ne da bi ga sploh videl, kaj šele imel. Kot tak zelo spominja na Ojdipa, ki v navalu besa ubije starca, za katerega se pozneje izkaže, da je njegov oče. Zelo lepa prispodoba o človekovem padcu, ki v sebi ubije očeta in mimo njega, se pravi Očeta, Duha, ustvarja v materiji, iz katere je sam »narejen.« Človek, homo sapiens, ki ustvarja v materiji brez duha se igra čarovnikovega vajenca in izvaja krvoskrunstvo. Ustvarja v materiji, svoji lastni Materi, v kateri pa sme ustvarjati le Oče in nihče drug. Zdaj lahko vemo, kaj pomeni in kdo je Marija v Evangelijih. To, kar je pri Hindujcih Šakti, vesoljna mati. Je pra-materija iz katere izide sin, vendar le, če je PLOD Očeta, Duha. Od tod tudi izraz »brezmadežno spočetje.« Ko se Ojdip zave, kaj je storil, si izkoplje oči. Torej, ko iskalec ozavesti kaj počne, se obrne vase, navznoter. Zunanji svet ga ne zanima. Išče le resnico in svoj lastni izvor.

V zgodbi o kralju Arthurju je lepo prikazano, da začne njegovo kraljestvo propadati, ko pošlje viteze iskati Sv. Gral. To še ne pomeni, da mora iskalec postati puščavnik ali socialno-ekonomsko propasti. Daleč od tega. Iskalec le neha iskati zaklade na zemlji in jih išče v nebesih, če si izposodimo besede Jezusa. Radikalno spremeni način svojega življenja. Ojdipa nato v vrt Bogov pripelje Antigona, ki je obsojena na smrt, saj prekrši človeško postavo, za katero pravi, da je nad njo Božja. Torej iskalca »domov« pripelje tista kakovost v njem, ki se pokorava božjemu zakonu, božji postavi. Tolkien prstanoznanstvo opiše tudi skozi tehnološko in naravo-znanstveno ustvarjanje Sarumana, ki izdeluje orožje ter genetsko križa in klonira najbolj ostudna in padla bitja. Spomnite se pisanja o tem, kako je nastal eno-spolni človek iz obojespolnega. Tolkien je namreč mnenja, da znanost človeka oddaljuje od resnice, medtem ko ga miti in legende, ki sicer ne povedo resnice, usmerjajo k le-tej. Tudi sam sem bil dolgo tega mnenja in postavljal sem si vprašanje, ali lahko znanost povzroči še globlji padec človeka, torej ali lahko zavest človeka še bolj zabrede v materijo kot je to zdaj? Ali lahko poseg, podoben, kot tisti, ki je človeka »razdelil na pol« poseže v delitev-cepitev štirih teles ter na primer eterično-energijsko deli izdvoji ter vstavi v stroj?

Dogodki v filmih kot sta »Avatar« in »Jaz robot« dajo misliti v tej smeri, tako kot zdaj že klasika znanstveno-fantastičnih filmov »Odiseja 2001 v vesolju.« Stvar deluje grozljivo, če si jo poizkušamo predstavljati v vsej njeni razsežnosti, a to ni tema pričujočega besedila. V tem besedilu me zanima ali sam ne delam nekakšno prstanoznanstvo. Moje delo, ki sem ga obelodanil skozi analize književnih del je čisto spekulativno. Toda , ali ni tudi to del prstanoznanstva? Tolkien prikazuje, kako se je Saruman ujel v past zakonitosti, ki jim je hotel vladati, pa so one začele vladati njemu. Namreč ta svet ima eno zelo nevarno lastnost. Vse kar mislimo, čutimo in delamo, pusti odtis v etru na mentalni, astralni in energijski ravni. Tako začnemo nehote in nevede ustvarjati fino snovne entitete, ki kmalu zaživijo samostojno življenje in začnejo one živeti nas in ne mi njih. Te fino snovne entitete ruski avtor Vadim Zeland v svoji knjigi »Transurfing realnosti« imenuje nihala. O njih govori zelo natančno, jih utemeljuje z zakoni fizike ter nas opozarja, da so ta »nihala« sposobna v naši, grobo-snovni sferi ustvariti piramide, ter da so vse piramide, produkti teh nihal. Ta nihala nato te piramide uporabljajo za svoje življenje v fino-snovnih področjih. Na ta način smo vpeti v lastne produkte. Na tej ravni lahko pritrdimo Karlu Marxu, ko pravi, da je človek ustvaril lastnega Boga. V tem smislu lahko razumemo tudi njegovo trditev, da je »Religija opij za ljudstvo.« Nekaj podobnega trdi celo Krishnamurti, ki svari pred guruji in učitelji. Svari nas celo pred njim samim in nami samimi ko pravi, da naj bo naš um fleksibilen in stalno gibljiv in spremenljiv. Dr. Tadeja Lazanski je v nekem intervjuju o Mayih in njihovem koledarju omenila sistemsko teorijo ter trditev, da ko se sistem spremeni, se mora tudi naše delovanje in pristop k sistemu samemu. Stalno se moramo spreminjati s sistemom vred. Ne smemo biti dva dneva enaki. Buda je lepo rekel: »Čoln, ki te pripelje na drugo stran reke, pusti tam. Če ga boš nosil s sabo, te bo oviral.« Tudi v Evangelijih smo posvarjeni: »Ne sodite, da ne boste sojeni, kot bi sodili.« in še : »Kdor prime za meč, bo zmečem pokončan.« Naša lastna sodba, misel, ki traja in ne izgine, kot je prišla, postane naša past,naša ječa, v katero smo se sami ujeli. Torej ne le znanstvenik, tudi umetnik in vsak drug človek, ki ne gre naprej, ki se drži znanega kot »pijan plota,« je ujet v svoje lastno prstanoznanstvo, ki je del občega prstanoznantva. Pitagora je baje rekel: »Ena je ena sedaj in nikoli več.«

Je misel ta, ki osvobaja? Sta raziskava in analiza ti, ki vodita k resnici? Martin Hiedeger, nemški eksisetncialni filozof, za mnoge največji filozof na sploh je v svojem zadnjem delu »Uvod v metafiziko« zapisal, da je osnovno vprašanje metafizike, »Zakaj je raje nekaj in ne nič.« Celo življenje je raziskoval le umsko, malo pred smrtjo se je odpravil v Grčijo, potoval iz kraja v kraj ter se vpraševal: »Le kaj je tisto, kar so Grki nehali misliti?« Napaka!. Moral bi se vprašati: »Le kaj je tisto, kar so Grki nehali biti!« BITI! Ne vodi k resnici proces mišljenja, temveč proces bivanja. Preprosto je treba biti. Kdor JE, in iz tega deluje, deluje odrešujoče. Krishnamurti to lepo dokazuje v svoji knjigi »Osvoboditev od znanega«. Treba je priti do ničle, absolutne ničle. To zelo lepo ponazarja »Božično drevesce.« Ste se kdaj vprašali, zakaj je Božično drevesce iglavec in ne listavec? Zaradi zime in svoje zim zelenosti? Še en dokaz, da v naravi dobimo vse odgovore, ki jih potrebujemo za pot. Stvarnik je že vedel, kakšne oblike mora biti drevo, ki je zimzeleno, da bi lahko v času Božiča človeštvo opozarjalo na pot samo. Ne vem sicer, kdaj je uveden ta običaj, a smreka in jelka ponazarjata proces, ki ga Janez Krstnik tako lepo pove z besedami: »Jaz se moram manjšati,on pa mora rasti.« To je posledica srečanja z Jezusom na reki Jordan. Dno jelke je začetek procesa in vrh, ko se jelka razblini v nič, nosi Betlehemsko zvezdo, ki označuje rojstvo Božjega otroka. »Tu, na ničli se molitev šele začne«, pravi Nikolaj Kuzanski v petnajstem stoletju. Pa še prav ima, le pri dosegu ničle je možna molitev duše. Vse ostalo je molitev ega. Tu se Janez drugič sreča z Jezusom in to srečanje opisuje knjiga »Razodetje.« Ko pride dot ega, iskalec neposredno iz prva e roke, ko s gleda iz oči v oči s svojim lastnim Jezusom, ki je v njem vstal od mrtvih dobiva navodila kaj in kako. Za to se ne potrebuje nobenega učitelja. Le do ničle je treba priti, ostalo opravi novo, božje bitje v iskalcu. Tako meni tudi Šri Aurobindo v »Integralni Yogi«, ko pravi, da se nekje za srcem iskalca rodi novo bitje, ki vzame vajeti vodenja telesa in osebnosti v svoje roke. V Evangeliju je ta točka opisana zelo na kratko in sicer, ko Jožef in Marija nosita Jezusa otroka v Tempelj k posvetitvi, pa srečata pobožnega starca, ki vzame malega Jezusa v roke in reče: »Gospod, zdaj lahko odpustiš svojega služabnika. Moje oči so videle odrešenika.« Ego je svoje opravil, zdaj deluje oni drugi, večni in neumrljivi v iskalcu. Tudi zgodbe o Kralju Arthurju vsebujejo ta dogodek, čeprav seveda nekoliko drugače v vsaki izmed verzij, ki jih je kar nekaj. V eni izmed njih, vitez Galahad ( mimogrede, Galahad pomeni čist in nesebičen) na ladji moli pred skrinjo, na kateri je Sv. Gral. Prosi, če bi smel ta svet zapustiti takrat, ko si bo sam zaželel. Odgovor neznanega glasu se glasi: »Galahad, izpolnjena bo tvoja želja: ko boš zaprosil za smrt telesa, ti bo dana in prestopil boš v življenje duše.« Čez čas, ko se to začne dogajati, se začne Galahad tresti kot šiba na vodi, saj mu glas reče: Naprej stopi, Kristusov služabnik in videl boš tisto, po čemer si tako dolgo hrepenel.« Glas, ki mu to reče se mu predstavi kot Jožef iz Arimeteje, to je tisti, ki je v Gral ujel Kristusovo kri, ko je le-ta umiral na križu. Galahad takrat zapusti svoje telo, cesarju da kar je cesarjevega, Bogu, kar je božjega. Ko smo že pri Gralu, mogoče ne bi bilo slabo, da končno poizkusimo raz-odeti,kaj Gral sploh je. Kelih, kamen, skrinja ali kaj četrtega? Gral je vsekakor prispodoba, ki s simboliko ponazarja srečanje iskalca z bogom ter posledico le tega.

Vsi poznamo trikotnik z očesom na sredi in pravimo, da ponazarja božje trojstvo. A pozor. Kam je obrnjen trikotnik? Navzgor. Halooooo! Bog da bi gledal navzgor? Ja kaj vam pa je, saj on je vendar že zgoraj. On gleda kvečjemu dol, k človeku, kateremu pomaga, da bi prišel k njemu gor. Trikotnik obrnjen navzgor ponazarja kvečjemu človeka, ki s svojimi temi svetišči teži k bogu. Bog takega človeka opazi in se spušča k njemu, na ravni in vibraciji vseh treh svetišč. Ko se ta dva trikotnika spojita, dobimo obris keliha, kupe. Če trikotnika nadomestimo s piramidama, je oblika keliha, Grala še bolj jasna. Govorili smo o spoju srca in glave. Če gledamo človeka kot npr. doprsni spomenik zopet dobimo občutek keliha: glava,zoženje v vratu in razširitev v ramenih n prsih. Torej, ko se duhovno spojita srce in glava nastane Gral, kelih iz katerega Krsitusovo kri, to je njegovo energijo pije in je isti, ki mu je namenjena. To pa je novorojeni otrok v nas. Nova, neumrljiva duša, ki jo je treba hraniti. Takrat v naš dušni sitem prihajajo etri, ki niso od tega sveta. To je simbolni pomen zadnje večerje. To je zadnje, kar zaužije iskalec na poti, preden postane duša v njem nesmrtna in osvobojena.

In kje je tu moja zmota? Če sem res iskalec, romar, kaj pravzaprav počnem? Analiziram, ugotavljam, utemeljujem, prepričujem, opisujem,razlagam, poučujem. Počnem točno to, kar počen znanstvenik in čisto nič drugega. V tem sva si na nek način enaka. Ne glede na to, koliko analiz izvedem in utemeljim se postavlja vprašanje: ali sem sploh naredil korak naprej na poti? Sem jaz kaj manjši in on kaj večji? Ali ni ravno obratno? Sem sploh kaj svojega opustil? Sem opustil včerajšnjo razlago in danes drugačen kot včeraj našel novo in tako naprej? Poglejmo zelo preprosto razlago zgrešenosti na primeru procesa gosenic-buba-metulj. Gosenica je čudovita naravna prispodoba procesa osvoboditve in pretvorbe Iz nje nastane buba, ki ni ne gosenica na metulj, je čista ničla. Sok, sluz, tekoča materija, v kateri kolikor vem (mogoče se pa le motim) znanstveniki sploh niso našli genetske zasnove metulja. Ta proces lahko kot opazovalec opazujem, ga kot znanstvenika ali umetnik opisujem in prikazujem. Toda, ali s tem početjem ta proces preobrazbe tudi izpeljem? Gosenica o tem procesu ne govori, ga ne tolmači, ona ga preprosto naredi. Ona ga živi, ona je proces sam. In tu tiči odgovor odrešitve. Živimo in bodimo proces, ne ljubimo, temveč bodimo ljubezen sama. Ne mislimo, raje bodimo misel sama. Kaj pa pomeni biti misel? Poglejmo na primeru svetovno znanega izreka, »Mislim, torej sem,« Reneja Descartesa.

Ta ugotovitev je zapisana v njegovem delu »Meditacije«. Že sam naslov govori, da ne gre za razmišljanje, temveč meditiranje. Descartes se je neko zimo vračal iz vojne na Nizozemskem domov v Francijo, na potovanju pa so ga snežne razmere prisilile v štirinajstdnevno bivanje v neki krčmi. Tam ni počel nič drugega, kot neprestano zrl v ogenj in spoznanja so prihajala sam od sebe. Pozneje jih je domisli in zapisal. Je res razmišljal, je res zapisal »Cogito, ergo sum?« Če filozofi tako zelo čislajo misel in razmišljanje, zakaj potem ti isti filozofi ne razvijajo miselne teorije namesto »Cognitivne«, to je spoznavne teorije. Ali ne bi bil bolj primerno, da bi se reklo: »Spoznavam, torej sem?« Kaj ni možno spoznati resnico le s celim bitjem in ne le mislijo? Če sem sam misel Boga in me on misli, kako lahko jaz njega iščem z mislijo? Kako lahko rečem, da obstajam, da bivam, da sem, če mislim? Kaj ni resnica popolnoma drugačna, to je da sem, da obstajam, da bivam le, če ŽIVIM njegovo misel, ki sem jaz? Živim pa tako da delujem, kot živi in deluje preprosta gosenica, ki živi misel stvarnika, zato pa pride do preobrazbe, ki ji je namenjena. In če je nam namenjena preobrazba iz smrtnih v nesmrtna bitja, potem moramo ta proces živeti, moramo ta proces BITI in ne ta proces misliti, sicer nismo naredili nič. Čisto nič. Le neko knjigo več smo napisali, uničili nekaj dreves in gozda, drugo pa čisto nič. Odgovor torej ni v misliti, temveč živeti, biti, bivati. Živeti so-naravno v skladu z naravo lastne narave, to je procesa odrešitve. Ko smo že opri gosenici se lahko vprašamo: ali ona vidi metulja? Ali ve zanj? Ali ga misli? Se kdaj srečata? Je ta trenutek znotraj bube? In če je , je dolg ali kratek? In če se zgodi, ali okolica sploh ve zanj, ali pa je gosenica modro tiho in opravi svoje? To ve samo ona in nihče drug. Tako ve tudi samo iskalec sam, kaj se v njemu dogaja in nihče drug. »Vsakemu povem samo njegovo zgodbo,« pravi Lev Aslan, stvarnik Narnije, ki jo je ustvaril, da bi se tam uničilo zlo iz nekega drugega sveta. Tudi o tem, zakaj je ustvarjena Narnija, nam govori narava, če jo le znamo opazovati, saj je v njej vse logično in globoko smiselno. Iz biologije vsi vemo, kaj počne kukavica. Leže jajca v tuje gnezdo, kjer potem vse mladiče vrže iz gnezda ve, starša pa potem hranita in preživljata morilca lastnih otrok tudi potem, ko postane večji in močnejši od njiju. Vendar se ona to ne sprašujeta, temveč to enostavno počneta. In kaj ima ta primer za opraviti s človekom? Kaj ta primer ponazarja? Poglejmo.

V Stari Zavezi beremo, da je Eva postala mati vsega živega. Torej princip materije matere, iz katerega se rodi vse živo. Ne le na planetu Zemlji, temveč v vsem Univerzumu. Zdaj pa k problematičnosti prevoda v oddelku, ki govor o Kajnu in Abelu. V slovenskem prevodu piše, » Od GOSPODA sem dobila moža.« V angleškem prevodu piše, da je od GODPODA dobila bodisi moškega, bodisi človeka, saj je uporabljen izraz, »man«. In temu človeku je ima Kajn. Torej Kajna ne dobi od Adama, od Adama dobi Abela, katerega Kajn ubije. Od katerega GODPODA pa dobi Kajna? Od tistega , ki je zapisan v ednini ali tistega, ki je zapisan v množini? Spomnimo na oddelek, kjer v Stari Zavezi piše: » In božji sinovi so odšli na Zemljo in si vzeli človekove žene, da so jim rodile otroke.« Ko se je Eva začela v materiji razodevati in s tem njegov oče Adam, njuna krvna linija je pretrgana, uničena. Kajn je sedem krat zavarovan. Kaj to pomeni? Mrlakenstein v epopeji Harry Potter sedem krat razpolovi dušo in sicer tako, da ubije. Nas čaka sedem nivojev padca? Na katerem smo sedaj? Ali je treba res doživeti vseh sedem, da se lahko začnemo vračati? Torej, čigavi nasledniki smo? Kajnovi, vsekakor. Se spomnite, ko smo govorili o posegu v človekov razvoj od zunaj? Kdo in kaj smo potemtakem? Kdo se razvija skozi naše telo? Kaj se dogaja v naši Narniji? Aslan lepo pravi, da bo Narnija odrešena šele, ko se bosta v njej pojavila Adamov sin in Evina hči. S tem je mišljeno izvorno stanje človeka, bodisi da gledano notranje ali zunanje. Adamov sin in Evina hči v Narniji nikogar ne ubijata in odstranjujeta, le stvari postavita na svoje mesto. Ostalo opravi Aslan sam. Kajn, karkoli ali kdor koli to že je, je vsemu božjemu srdu na sploh zavarovan s strani boga in bog pravi: »Bodi preklet, kdor dvigne roko na Kajna.« Njega je treba vrniti nazaj v očetovo hišo,njega, k je naslednik kače, Zmaja v človekovem telesu. Narava nam v primeru kukavice to nazorno pokaže. Tudi Harry Potter rešuje življenje svojemu smrtnemu sovražniku. Bogomili so vedno govorili in še dandanašnji govorijo, kjer koli že živijo (Sibirija, Kanada), »Ljubiti zlo, iz zla delati dobro.« Zaradi tega pravi tudi Jezus: »Ljubite svoje sovražnike.« Tu smo torej soočeni s kruto resnico vzroka in namena obstoja našega sveta. In tega ne bomo razrešili ne z znanostjo, ne z umetnostjo, niti ne z razmišljanjem in filozofiranjem, temveč z ljubečim delovanjem, kot nam to kažejo Harry Potter, Kekec, Martin Krpan. D'Atagnan, se žrtvuje, da bi rešil tudi zlega kralja rekoč pravemu, dobremu kralju: »Ne smeš ga ubiti. On je tvoj brat«. Zdaj vidimo, da je Dumas poznal resnico, zato je tudi pripisal različno očetovstvo tema dvema kraljema.-dvojčkoma, sinovoma iste matere, Kraljice. Zato odstavljenega Kralja ne ubijejo, ne zaprejo v ječo, temveč z materjo živi naprej na neki kmetiji, kjer ga mati ljubeče prevzgaja, govoreč: »Zdaj, ko nisi več kralj, se lahko končno ljubeče pogovarjam s tabo.« In to smo dolžni tudi mi, nosilci tega starodavnega zla v sebi. Dolžni smo delati to, kar dela ptica, ko hrani kukavico. Dolžni smo ljubiti zlo, saj le tako lahko iz zla delamo dobro. Le s takim odnosom, bomo »oteli cesarstvo,« le tako bomo v svoji glavi in srcu starega kralja zamenjali z novim, neminljivim.

Krishnamurti nas nagovarja naj opazujemo naravno, naj odkrivamo lepoto v njej. Ne govori o zunanji lepoti, temveč o lepoti resnice, ki se razodeva skozi naravne procese. Resnica pa kot pravi Jezus, osvobaja. To lepoto resnice ja odkrival in iskal v naravi tudi ponovno razvpiti Charles Darwin. Zakaj ponovno? Zato, ker se ga lotevajo vsi, tako cerkev kot znanstveniki, ki pa vse boj delajo v službi cerkve pa če to vedo ali ne. Vsi boj ali manj vemo, da obstaja njegovo delo »O nastanku vrst«. Ne bom se spuščal v podrobnosti njegovih raziskav in trditev, ki so bolj poznane po razlagah v šolah, kot po tem, da bi diskutanti tudi sami brali to delo. Kaj pravi sodobna ezoterika, na kaj nas opozarja sodobna duhovnost? Ve bolj in bolj smo opozarjani na prehod, ki se dogaja so-naravno,. Ko planet Zemlja počasi a nepovratno v svojem razvoju prehaja na višjo vibracijo. Človek, ki bo tako počasi v svojem razvoju prešel na višjo, eterično stopnjo, bo tako naredil v materialni sferi prostor za razvoj živali, ki počasi v razvoju prihajajo za njim, seveda v skladu s svojo razvojno potjo. Ali ni Darwin omenjal nekaj podobnega? Res je, ni govoril o duhovnosti, ni govoril o štirih že izvedenih vesoljnih potopih in podobno. Tudi ni razpolagal s vsemi izsledki in najdbami, s katerimi razpolaga sodobna t.i. »skrita arheologija«. Pa vendar je njegov zaključek bil tak, kot se trdi v sodobni ezoteriki. Odkril je neko zakonitost, zakonitost razvoja fizičnih oblik življenja, ki takrat, ko dosežejo neko stopnjo omogočajo najprej »in-volucijo« in nato »e-volucijo.« Sam namreč ni nikoli govoril o evoluciji. Govoril je le o razvoju vrst in nič drugega. In-volucija je izraz, ki pomeni vstop duše v telo. Gre torej za proces »ovijanja« duše v meso, v obliko iz kože, kot je opisano v Stari Zavezi. Temu nasproten je izraz evolucija, ki prihaja iz izraza »evolvere« (latinščina), ki pomena od-motati, odviti nekaj. Kaj od-motati? Ja dušo vendar odmotati iz fizičnega ovoja. In Darwin o tem ni ne govoril, ne pisal.

In zdaj smo spet tam, pri zmoti. Znanstvenik je odkril je zakonitost, umetnik jo je umetniško izrazil. Ali s tem, da pišem kar pišem, ne ustvarjam svoja lastno nihalo, kot bi rekel Vadim Zeland? Ali ne ustvarjam svojega lastnega Boga, kot bi rekel Karl Marx? Ustvaril sem lastno metodo analize književnih besedil in razložil pot osvoboditve tam, kjer sem to opazil. Ali sem s tem postal »suženj« lastne pogruntavščine, ki živi svoje lastno življenje v fino-snovni sferi, ali kot bi rekli moderni gnostiki, s »zrcalni sferi?« Če nadaljujem s tem delom in analiziram vse kar se da analizirati, komu s tem služim? Sebi? Iskalcem? Resničnemu Bogu? Ali le nihalu, ki od tega živi in z mojimi ugotovitvami iskalce nagovarja k podobnemu razmišljanju in jih tako oddaljuje od delovanja. Res je, odkril in razložil sem en vidik razodevanja poti, ki vodi ven iz zmote in utvare ter to obelodanil. Toda, ali je to resnica, o kateri govorijo vsi modreci in mojstri? Ali ni resnica, ki jo učijo, P-O-T, ki pa je neizrekljiva? Ali je v našem, človeškem izražanju sploh moč izraziti ničlo, o kateri govori tudi Taoizem, oziroma Daoizem v knjigi Tao-te-king, oziroma Dao-de-jing? In če znanstvenik in umetnik ničle ne moreta pojasniti in razodeti ter izraziti, kako sploh izraziti tisto kar je onkraj? Onkraj česa? »Onkraj dobrega in zlega«, bi rekel Nitsche. Toda tam, onkraj ni govorjenja, ni prikazovanja, je le delovanje in o je resnica. Resnica, ki ostane, resnica, ki ne mine.

Naj zaključim. Resnica iskalca, ki stopa po poti odrešitve duše ni razlaga, temveč življenje le-te. Čim jo izrazim, s svojo mislijo in besedo znižam vibracijo in jo izničim, resnica se razblini,.Zato tudi pravijo, da tisti, ki ve, molči. Vse kar lahko izražam je moja beseda in ne Njegova. Beseda resnice pa je le Njegova in ne moja, moja je Zmota. Moja beseda je le ena izmed mnogih zmot in nič več. Njegove Besede ne morem izreči, lahko pa jo živim, ali povedano drugače, dovolim, da njegova Beseda živi mene. Dokler tega ne počnem, živim zmoti, svoji lastni in nobeni drugi. Naj zaključim tole modrovanje z nostalgijo, ki me prešine vsakič, ko zagledam jato ptic selivk. Race, gosi, žerjavi in druge selivke letijo v čudoviti formaciji črke V. Vse vedo kam letijo in zakaj. Na čelu se menjavajo, pa ne zato,da bi vodile ena drugo, temveč da bi ena drugi pomagale, saj tista na čelu nosi največjo težo. Menjava se izvaja po nekem notranjem tihem dogovoru, nihče nikogar ne uči in ne sekira kako se leti in kako se ne leti in podobno. In vedno si rečem: »Poglej Resnico, kako je preprosta in lepa. Kako enostavno je družno z drugimi oditi tja, kamor smo vsi namenjeni.« A kaj, ko nisem ptica, sem le Homo Sapiens. A kaj, ko nisem Metulj. Sem le gosenica. Vsaj upam, da sem. Gosenica namreč. Pa srečno vsem in nasvidenje nekoč nekje…………………..

Boris Kononenko
Avtor ne odgovarjam na komentarje, sem pa dosegljiv na mladi.maj@siol.net

P.S. Uredništvu Pozitivk se iskreno zahvaljujem , da so mi odmerili prostor ter dovolili objavljane svojih spoznanj. Vam, ki ste jih brali pa hvala, ker sem jih lahko delil z vami.