Piše: Maja Južnič Sotlar v novi Vivi www.viva.si

ROK IŠČE ŠTUDIJSKEGA SPREMLJEVALCA
Vse je možno, če le premoreš voljo in vztrajnost. Zame ni ovir, kajti ovire so samo v glavi. Kljub nesreči delujem kot normalen človek, imam visoke cilje, le da zanje potrebujem nekaj več časa in nekaj fizične pomoči. Tudi za naslednji projekt, ki ga želim izpeljati – izkoristiti polletno štipendijo v Amsterdamu.

To so besede, ki jih je v pogovoru izrekel 24-letni Rok Strohsack, študent ekonomije, ki ga do diplome loči še dobrih deset izpitov. Zelo malo, sploh če poznamo ozadje njegove študijske zgodbe, ki je neločljivo povezana z več kot junaško potjo, ki jo je prehodil v zadnjih šestih letih.

Dijaku takrat tretjega letnika Poljanske gimnazije se seveda ni niti sanjalo, kako zelo bo julijska noč 2003 spremenila in zaznamovala njegovo življenje. Ko se je vračal z druženja s sošolci, ga je med prečkanjem ceste zbil kombi. Naslednjih pet mesecev v njegovem spominu ne obstaja. Ko se je prebudil iz kome, je bil v celoti odvisen od pomoči negovalcev. Vse leto je preživel na rehabilitaciji v Soči, kjer se je ob pomoči zdravnikov in fizioterapevtov ter manualne terapevtke Branke Slakan znova naučil vseh veščin, ki so sicer pri osemnajstih letih že dolgo samoumevne: samostojno sedenje, hoja, oblačenje, hranjenje, pisanje, učenje … Bil je kot odrasel dojenček, le da ni bil v otroškem, marveč v invalidskem vozičku.

Njegov položaj je bil vse prej kot rožnat, toda Rok se ni zmenil za črne statistike, ki spremljajo tako težke ponesrečence, kot je bil sam. Psihologi pravijo, da je spoprijemanje s težkimi kroničnimi boleznimi ali trajnimi poškodbami v veliki meri odvisno od osebnosti, ki jo je imel človek pred boleznijo ali nesrečo. Če za koga to velja, velja za Roka. Pred nesrečo je imel visoke cilje, želel je študirati, videti svet, nekaj narediti iz sebe, zato se ni predal. In se tudi nikoli odrekel svoji viziji prihodnosti.

Visoki cilji, še višji rezultati
Čeprav sprva ni zmogel niti govoriti, je Rok zelo hitro napredoval ter ob izredno zavzeti in požrtvovalni pomoči mame, prijateljev in gimnazijskih profesorjev, ki so ga hodili poučevat že v Sočo in pozneje na dom, dve leti po nesreči maturiral! Rok in njegova mama sta jim še danes nadvse hvaležna in pravita, da je Poljanska gimnazija v resnici potrdila sloves ene najboljših v državi. Takšna je po izobrazbi, ki jo nudi, kot se je izkazalo, pa tudi po človeški plati, pravita oba.

Če je takrat morda kdo pomislil, da je matura za Roka končni cilj, kar bi bilo glede na okoliščine tudi popolnoma razumljivo, se je zelo motil. Rok je resda okleval, vendar le pri izbiri študija. Nihal je med pravom in ekonomijo, vendar se je na koncu odločil za ekonomijo. S svojo izbiro je zelo zadovoljen. Zdi se domala neverjetno, toda ves čas je obiskoval vsa predavanja, redno študiral in opravljal izpite. Razlika med njim in kolegi je le v tem, da za izpite potrebuje nekaj več časa, z nasmehom pove Rok, ki nikomur ne dovoli, da bi ga pomiloval, sebi pa še posebno ne. "Sem povsem normalen, živim tako kot drugi in želim doživeti vse, kar tudi moji prijatelji," pove o sebi.

Amsterdam na dosegu roke, če …