Zaradi vse pogostejših razkritij cerkvenih pedofilskih škandalov po celem svetu vedno več ljudi predlaga Vatikanu, naj opusti celibat. Bivši duhovnik in terapevt W. Richard Sipe v svojih knjigah "Seks, duhovnik in moč, anatomija krize" in "Skrivnostni svet: Seksualnost in težnja po celibatu" analizira realnost, ki jo cerkvena hierarhija želi prikriti.

"Od leta 1960 je v Združenih državah Amerike 22 tisoč duhovnikov zapustilo duhovniški poklic, večina od njih se je poročila. V povprečju ima vedno okoli 20% uglednih duhovnikov seksualna razmerja z ženskami, okoli 80% duhovnikov eksperimentira v spolnosti, približno polovica od njih je heteroseksualno aktivnih, okoli 30% pa ima homoseksualna nagnenja. Okoli 50% heteroseksualnih in homoseksualnih duhovnikov naj bi bilo v celibatu," navaja Sipe.

Vidimo torej, da samo manjšina duhovnikov prakticira celibat, večina njih pa prikriva resnico.

Kot večina zadev povezanih z Vatikanom in njegovimi katoliškimi izpostavami v posameznih državah je tudi vprašanje spolnosti Vatikanu podrejenih cerkvenih uslužbencev oz. klerikov denarno vprašanje, vprašanje nenehnega grabeža vsega, kar se nagrabiti da - od nepremičnin prek "vrčev zlata" do delnic ipd. Predvsem pa je problematika spolnosti katoliških klerikov v povezavi z delitvijo neizmernega bogastva katoliške cerkve!

Znani ekonomist Dražen Kalođera pravi, da so ga posebno zanimali ekonomski medsebojni odnosi v katoliški cerkvi, ki so ozko povezani s celibatom. "Eden od glavnih razlogov za uvedbo celibata je strah cerkve, da se ne izgubi ali 'razdrobi' premoženje, do česar bi lahko prišlo, če bi dedovali legalno priznani potomci duhovnikov. Cerkev je ekonomsko popolno organizirana: vsaka raven ima svoj neodvisni finančni sistem – od župnije, škofije, do Vatikana. Zamislite si, da se katoliški duhovniki poročijo in da otroci z dedovanjem zmanjšajo imetje župnije in škofije! Zato se cerkveni vrh boji, da bi ukinitev celibata pripeljala do razpada obstoječih ekonomskih odnosov," pravi Kalođera.

Zanimivo je tudi, da so celibat/spolno abstinenco v okviru vatikanske cerkve dokončno uvedli šele v času Clunyjske reforme v 11. stoletju, predvsem zaradi DEDNEGA PRAVA - in to kljub močnemu odporu klera predvsem severno od Alp in navkljub dejstvu, da je uvedba celibata in cerkvenopravna podreditev škofov in posvetnih vladarjev rimskemu škofu/papežu privedla do shizme, razpada do tedaj kolikor toliko enotnega evropskega verskega prostora na katoliški in pravoslavni del.

Neverjetna množičnost pedofilskih in drugih seksualnih izpadov katoliških klerikov - kot recimo posiljevanje nun - ne bi dobila takih grozljivih razsežnosti, če se Vatikan s samooklicanim zastopnikom boga na zemlji papežem na čelu ne bi počutil in tudi stoletja dolgo učil podrejenost svetne države cerkvi. Na tej podrejenosti temelji še dandanes neverjetna aroganca katoliških klerikov.

V knjigi "Papal theonomy and America today" (Papeški božji red in današnja Amerika) je avtor Ronald Cooke zapisal: "Jezuiti so stoletja učili, da se imajo duhovniki pravico izogniti sodnim procesom na civilnih sodiščih v svoji deželi. Jezuit Ferdinand de Castro Palao je izjavil: "Duhovniki so izvzeti od obravnave posvetnih sodnih oblasti, kar seveda pomeni, da ne morejo biti obsojeni na podlagi državnih zakonov." Busenbaum: "Duhovščina je po božanski pravici izvzeta od obravnave državnih oblasti, to pomeni, da ne morejo biti kaznovani na podlagi posvetnih zakonov.""

Če bi država kleriške pedofilske zločince vedno kaznovala kot vse druge in jim njihova cerkev s prikrivanjem in premeščanjem ne bi vedno znova omogočala dostopa do novih otroških žrtev, bi bil problem danes dosti manjši. Toda "enotnost" bogastva katoliške cerkve je bila Vatikanu vedno pomembnejša od pravičnosti.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru