Finančno podložništvo
Prvi voditelj države, ki si je denar za financiranje vojne izposodil od bankirjev, je bil Napoleon. Podatkov, kdo ga je za vojno navduševal in kakšni so bili ob tem dobički bankirjev, ne boste našli. A šlo je za državni dolg, ki ga je moralo poravnati francosko ljudstvo. Bajen posel!

Pojavov, da posamezna država postane talka bančnih elit je kolikor hočete. Prva in najpomembnejša med njimi so ZDA. Po številnih nasprotovanjih in odstranitvi glavnih nasprotnikov (glej besedilo Legenda o Titaniku) so se ZDA l. 1913 z odločitvijo kongresa odrekle upravljanju in državnemu nadzoru finančnega sistema in vse finančne posle in vzvode (vključno s tiskanjem denarja) prepustile privatni banki, ki se imenuje Banka zveznih rezerv (FED).

To je v resnici pahnilo ZDA v finančno suženjstvo, ki se ga povprečni Američani še danes ne zavedajo. Toda davki, ki jih plačujejo Američani, gredo v največji meri prav za odplačilo obresti, ki se stekajo v žepe bankirjev FED. Državni dolg ZDA znaša blizu 10.000 milijard dolarjev (!)

Ameriški predsednik Woodrow Wilson je nekaj let po sprejemu Zakona o zveznih rezervah, ki ga je leta 1913 sam potrdil, z obžalovanjem zapisal:
"Naš veliki industrijski narod je pod nadzorom bančnega sistema, ki je v zasebni lasti, zato so rast naroda in vse dejavnosti v rokah majhne peščice ljudi, ki zaradi lastnih omejitev nujno zatirajo in uničujejo pravo gospodarsko svobodo. Naša vlada je postala ena najslabše vodenih in najbolj nadziranih vlad civiliziranega sveta - nič več vlada svobodnega mnenja, nič več vlada po prepričani in izraženi volji večine, ampak vlada po volji in pod pritiskom majhne skupine mogočnežev."

Če bi lahko vsaka država tiskala lasten denar, ki bi ne bil obremenjen z obrestmi, bi denar lahko služil ljudstvu. Tako je bilo na primer s slovenskim Tolarjem. A pritisk finančnih lobijev je bil skozi vso zgodovino dovolj močan, zavedanje ljudi o posledicah pa dovolj šibko, da so bili nečedni naklepi lahko uresničeni. Nekateri vladarji in državniki so se pritiskom uprli in vzpostavili pravične finančne rešitve, a le za krajši čas.

Ko se država pridruži večji skupnosti držav (in njenemu finančnemu sistemu) kot  npr. EU, izgubi finančno neodvisnost in se podredi politiki centralne banke sistema, na katero praktično nima vpliva. Prelevi se v odjemalca uslug, ki niso zastonj. Globalna politika teži k vzpostavitvi velikih, enotnih gospodarskih in finančnih con (EU, Severnoameriška Unija, Južnoameriška unija, Azijska unija...) - zakaj, je torej jasno.

Metoda, s katero je mogoče prikrito zasužnjiti ves svet in prevzeti popoln nadzor gospodarstev, je vzpostavitev sistema, v katerem vsi služijo istemu denar(nemu gospodar)ju. Odtod želje posameznih držav (imperijev), da zagospodujejo svetu. Rimski imperij, Britanski imperij, Ameriški imperij - nobenemu še ni uspelo podvreči si vsega svetovnega prebivalstva, pač pa je dolar postal prevladujoče plačilno sredstvo v mednarodni trgovini. Skrajni cilj je vzpostavitev ene same svetovne države, z eno valuto, eno vlado in eno vojsko.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si