Obrestna past
Denar kot menjalno sredstvo je posojevalcem denarja omogočal številne nečedne manipulacije, zato jih je preganjal že Kristus. Toda še mnogo učinkovitejše sredstvo za izkoriščanje je postal tisti hip, ko mu je bilo pridruženo obrestovanje. Če se zavedamo, da banke posojajo denar, ki je nekaj fiktivnega (potiskan papir skoraj brez vrednosti ali številke v računalniku), potem obrestovanje pomeni zagotovitev blaga ali storitev iz nič.

Brez obrestovanja bi bil denar privlačen v omejeni meri, kot sredstvo, ki se lahko prelevi v poljubno blago ali storitve. Toda zaradi obrestovanja je denar dobil lastnost, ki mu daje dodatno privlačnost - postal je zelo dragoceno blago, ki prinaša visoke dobičke finančnim elitam.

Obrestovanje je resen problem, saj  vnaša v sistem hudo nestabilnost, in to zaradi eksponentne rasti. Pri 3% obrestni meri posojila v 24 letih vrnete dvakrat več kot znaša glavnica.

Z obveznostjo plačila obresti je obremenjenega več kot 90% denarja v obtoku, zato mora količina denarja rasti. Vsaka investicija mora prinesti več denarja, kot je vloženega (dobiček). Na osnovi obrestno obrestnega računa količina denarja eksponentno raste. Pri 3% obrestni meri se podvoji  v 24 letih.
(Za ilustracijo: če bi Jožef ob rojstvu Kristusa investiral en pfenig po 4% obrestni meri, bi obrestne obresti že do leta 1749 narasle na vrednost krogle zlata, ki bi bila tako težka, kot Zemlja!)

To deluje kot rak v gospodarskem razvoju tistih, ki morajo plačevati obresti, namesto da bi prispevalo k zdravi rasti. Zato je neprestana gospodarska rast pogoj za obstoj podjetij, sicer se račun ne izide. Sistem, ki zahteva eksponentno rast, mora prej ali slej počiti.

V nekaterih islamskih deželah ne poznajo obrestovanja. Zaslužek od posoje denarja obračunavajo drugače.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si