Malce odštekani pogovori

(Tomaž:) Hojla, stari. Najina zadnja debata, saj veš – o idealističnem nazoru – mi je kar dobro zaposlila sive celice. Ko pogledaš na stvari s te plati, se marsikaj kar razjasni. Očiten postane smisel vsega. Rad bi te še nekaj stvari vprašal.

(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Čudovito je videti, kako vzklijejo miselna semena, ki jih posadiš v miselni vrt. Ideje so miselne rastline, ki jih je prav tako potrebno negovati kot snovne.

Šur. Zadnjič si mi razlagal, da je Stvarnik ali Veliki intelekt, kot sva mu rekla, ustvaril milijarde svojih dvojnikov, da bi skozi njih lahko spoznaval samega sebe in užival v višjih občutkih, ljubezni. Namen Stvarnika ali kozmični načrt je, da se posamezni individualni intelekti svobodno razvijejo. Pravo ljubezen in spoznavo samega sebe doseže le človek, ki ima dovolj razvit intelekt in je svoboden. Tisto, kar se v svetu, posebno v zadnjem času, dogaja, pa je prav nasprotno: intelekt in svobodo načrtno zatirajo. Ali je to razlog, da je toliko ljudi po svetu nesrečnih?

Seveda. Gre za odsotnost zavedanja, da so nesreča, trpljenje in bridkost posledice ravnanja v nasprotju s kozmičnim načrtom. Večji kot je prekršek, večje je trpljenje. Katera je najpomembnejša lekcija v življenju? Spoznavanje, kako živeti in delovati v skladu z namenom, z zakoni vesolja. Če tega ne dojamemo, trpimo vse dotlej, dokler ne spoznamo, kaj je vzrok našega trpljenja. Trpimo, dokler ne spoznamo namena in ga po svoji svobodni volji ne sprejmemo kot danost. To je temelj čudovitega samo-korektivnega mehanizma vesolja. Posamezen intelekt je res neomejen v svoji izbiri, toda doživeti mora vse posledice svoje svobodne volje in izbire. Pomembno je dojeti, da se lahko izognemo tako trpljenju kot vsem stiskam, bridkostim in neugodnim posledicam naših dejanj, če se ravnamo po zakonih vesolja. Gre za preprosto spoznanje, ki temelji na preprostem opazovanju. Napake pa so nujna sestavina učenja. Če jih ne bi bilo, tudi učenje ne bi bilo možno.

Zavedanja o tem pa ni zato, ker nam okolje, šola in mediji prikrivajo tisto, kar je pomembno in nam vsiljujejo drugačne predstave, ki nam samo otežujejo življenje. Kaj se ti zdi, da je pri tem najbolj usodno?

Ključna je odsotnost spoznanja, da smo ljudje bitja, po svojih potencialih enakovredna Stvarniku. Smo Božji otroci, kot pravijo nekateri in vsak od nas lahko dozori in postane podoben »očetu«. Religije so poskrbele, da je to spoznanje, ki je bilo nekoč prisotno v vsakem človeku, odrinjeno globoko v podzavest, nadomestila pa jo je predstava o človeku, ki je grešno, nevredno in z izvirnim grehom obremenjeno bitje, ki mora vse življenje trpeti. Religije delujejo – najbrž to zate ni nič novega - v popolnem nasprotju s kozmičnim namenom, saj intelekta ne razvijajo, temveč ga omejujejo in pohabljajo.

Tole pa mi še malo razloži, prosim.

Verovati ali negovati prepričanja katerekoli vrste je ena glavnih nevarnosti za intelekt. To vključuje tudi prepričanje, da nekaj ni možno. S sprejemom prepričanja prostovoljno »onesnažiš« svoj intelekt s tujo mislijo. Bistvo prepričanja je v predstavi, da »ni potrebno vedeti« ali da »nekje nekdo obstaja, ki ve«, ne da bi ob tem preveril pogoje in posledice. S privzemom prepričanj se odločiš, da ne boš razmišljal in boš pustil svoj intelekt spati. Tisti, ki verjamejo, običajno sprejemajo mnenja in sodbe brez lastne presoje. V resnici ni pomembno, kaj »vedo« drugi ljudje ali »mislijo, da vedo«. Pomembno za vesolje je le, kar ti sam razumeš. Namesto »verjeti« je treba »vedeti«, edini način da pridobiš in preveriš svoje znanje pa je, da razviješ svoj intelekt.

Pred časom si mi razlagal, da so vere ustvarjene zato, da bi lahko z ljudmi manipulirali. Kako so zastavili ta koncept za manipulacijo?

Morali so ustvariti močan generator strahu. Ideja o ločenem, nedosegljivem Bogu, ki je vzvišen in neusmiljen sodnik, je zelo nevarna. In Bog kot najvišja avtoriteta, ki kaznuje nepokorne, je silno močan generator strahu. Ustrahovanje v imenu Boga se dogaja v vsakem svetem hramu. Ljudje zaradi tega strahu častijo in obožujejo in povzdigujejo druge ljudi, kipe, pohištvo, »svete predmete« in relikvije in pozabljajo, kaj so. Darujejo svoje premoženje in se sprijaznijo z duševno torturo, ki jo predpisuje cerkvena hierarhija ali »sveti spisi«. Ogromno trpljenja je bilo povzročenega, ker so napačno razumeli napotke in nauke ali pa pravilno razumeli napačno prevedene napotke v svetih spisih, v katerih je tudi marsikaj dobrega. Velika večina vernikov na svetu nikoli ni prebrala svetih spisov. Pa kljub temu verjamejo cerkvenim dogmam in tistim, ki te spise po svoje interpretirajo. Tragično je, da ljudje, kadar ne gre za materialne koristi, skoraj nikoli ne preverimo, ali so nas prevarali. Zato velike skupine ljudi prostovoljno podredijo svojo svobodno voljo drugim in postanejo lutke v rokah tistih, ki se predstavljajo za predstavnike Boga.

To štekam, ampak ni mi čisto jasno, zakaj je narobe, če ljudje nekaj častijo. Kaj je pravzaprav v tem slabega?

Ali bi ti bilo všeč, da bi te tvoji otroci častili? Bi ti bilo všeč, da bi častili tvoje slike in različne predmete, ter tako degradirali svoj intelekt? Čaščenje kogarkoli ali česarkoli je dokaz neinteligentnosti, dokaz nerazumevanja smisla in namena celotnega stvarstva, zaušnica Velikemu intelektu. Čaščenje je možno le takrat, kadar potlačimo in onesposobimo intelekt. To storimo, kadar nas je strah. Čaščenje in strah hodita z roko v roki. Strah je zavesten občutek, ki je plod lastne izbire in prinaša samoomejitev. Ali je v vesolju kaj takega, česar bi nas bilo lahko strah? Spomniva se namena, spomniva se, kdo smo in kakšen je naš potencial! Vse omejitve, ki jih lahko izkusimo v vesolju so tiste, ki si jih postavimo sami, čeprav tega zdaj še ne dojemamo.

Imaš prav. Da bi me otroci častili, bi bilo ful bedasto. In neinteligentno, saj bi s tem utrjevali butasto predstavo, da me intelektualno ne morejo doseči in preseči.

Dal ti bom primer čaščenja, ki se ti bo morda zdel absurden, pa vendar je primerjava povsem umestna. Povej mi, ali bi častili električni stol, če bi nek zelo plemenit človek umrl na njem? Ali bi nosili miniaturni električni stol na verižici okrog vratu? Pa vendar na milijone ljudi časti križ – simbol rimskega mučenja, miniaturni križci pa so verjetno najbolj razširjen simbol, ki ga nosijo ljudje okrog vratu na verižici! Vsakokrat, ko pogledaš ta simbol, se pojavi asociacija na trpljenje, ki te navda s strahom in nelagodjem.

Tole z električnim stolom je pa zelo zanimiva primerjava. Še čudno, da Francozi miniaturnih giljotin ne nosijo na verižici. Ogromno plemenitih Francozov je končalo pod giljotino, pa se tega še nihče ni domislil. Jasno, ker iz tega niso ustvarili nove vere.

In kaj meniš, zakaj so kot simbol in spomin na Jezusa Kristusa, plemenitega in razsvetljenega človeka, ki je razglašal ljubezen, izbrali prav križ, simbol mučenja? Zakaj niso izbrali kakega simbola, ki bi človeka inspiriral in napeljeval k plemenitim dejanjem in ljubezni?

Zaradi vcepljanja strahu, širjenje ljubezni očitno ni bil najpomembnejši motiv. Kristus si kot svoj simbol zagotovo ne bi izbral križa. Me prav zanima, kaj bodo pogruntali, ko bodo lansirali novo vero.

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si