Tanja Potočnik, prva primorska dula

Tanja Potočnik iz Kopra je pri iskanju alternativnih možnosti poroda pri nas postavila nekaj pomembnih mejnikov. Pred 14 leti je prva v Sloveniji rodila v vodi. Drugega sina je pred sedmimi leti rodila doma, prav tako v vodi. Pomagala ji je babica iz Trsta, saj slovenske babice pri porodih na domu ne smejo sodelovati.

“Porod je dogodek, ki si ga ženska zapomni za vse življenje. Leta morda zabrišejo podrobnosti, a občutki ostanejo,” pravi Potočnikova, ki je zdaj postala še prva primorska porodna pomočnica, t. i. dula.

Grška beseda doula (izg. dula) pomeni žensko, ki služi ženski. “Ta izraz se je v svetu udomačil za izkušeno žensko, ki pomaga drugi ženski pri porodu. Ne gre za medicinsko pomoč, kakršno dajejo babice, pač pa za psihološko, čustveno in tudi fizično podporo ženski, ki rojeva. Dula je ves čas ob porodnici, jo vzpodbuja, pomirja, skrbi za njeno dobro počutje, lahko jo tudi fizično podpira in ji svetuje položaje, ki pomagajo pri rojevanju, jo masira ali ljubkuje. Nanjo pozitivno vpliva že samo s tem, da je prisotna ves čas poroda,” pojasnjuje Potočnikova.

Medicinsko osebje pri porodih v porodnišnici namreč ni stalno prisotno. “Babica prihaja občasno in preverja, če porod v redu poteka, zdravnik pa načeloma pride le, če se porod zaplete. Tako je ženska v porodnišnici bolj ali manj prepuščena sama sebi oziroma jo spremlja le njen partner. Njega pa je lahko prav tako strah in je negotov glede poroda, tudi dovolj znanja nima in morda ne ve, kako lahko partnerki pomaga, zato je dulina podpora več kot dobrodošla,” meni naša sogovornica.

Dule pravzaprav niso nov pojav. Od nekdaj so matere imele ob sebi ženske, katere so jim pomagale pri porodu. Ko pa se je rojevanje z domov preselilo v porodnišnice, so izginile tudi porodne pomočnice. In z njimi čustvena podpora, topel stisk roke in pogled v oči, ki vzbuja zaupanje. Porod je postal medicinski, namesto osebni, intimni dogodek.

Orgazmični porod

Ta način obporodne skrbi se je začel ponovno vzpostavljati in delovati v ZDA, nato pa se je razširil tudi v Evropo in drugod po svetu. V Sloveniji smo doslej imeli le eno dulo, ki se je izšolala v Avstriji, sedaj pa se za dulo usposablja še 25 Slovenk. Potočnikova je ena izmed žensk, ki so pred kratkim v Ljubljani obiskovale tečaj pod vodstvom Američanke Debre Pascali Bonaro. Ta je vzbudila veliko zanimanja s filmom Orgazmični porod, ki govori o naravnih porodih in o tem, da je porod za žensko lahko zelo pozitivna izkušnja, če se le počuti varno in če ljudje, ki so okoli nje, upoštevajo njene želje, pravice in potrebe.

Slovenke, ki so opravile izobraževanje pri Bonarovi, so zdaj dule pripravnice. Da bi dobile certifikat združenja DONA International, morajo pomagati vsaj pri treh porodih in se še dodatno izobraževati.

Potočnikova je sicer pri porodu pomagala že trem ženskam, vendar še preden je opravila tečaj za dulo. Vse, kar je povezano z rojevanjem, jo že od nekdaj privlači. Temu je predana z vsem srcem in oči se ji zasvetijo, ko opisuje nepozabne izkušnje. “Ženska, katere porod sem spremljala, mi je kasneje rekla, da še nihče v življenju ni bil tako prijazen z njo. To me je res ganilo,” se spominja.

Porodni načrt

Dula se z žensko, ki ji bo pomagala med porodom, prvič sreča nekaj tednov pred predvidenim rokom poroda. “Ženski se morata začutiti. To je osnovni pogoj, v nasprotnem primeru lahko tako prva kot druga zavrne sodelovanje. Najpomembnejši je človeški faktor, odnos med njima. Če ji ni naklonjena, se bo dula med porodom težko vživela v porodnico in intuitivno začutila, kaj potrebuje,” razlaga Potočnikova.

Ko ženski skleneta dogovor, skupaj izdelata porodni načrt: “Nosečnica pove, kaj od poroda pričakuje, kaj si želi, kaj je zanjo pomembno. Dula se ji popolnoma prepusti in zagovarja njene želje in potrebe ter jo v teh podpre. Med porodom namreč ženska velikokrat nima dovolj moči in niti ni sposobna, da bi lahko izbirala, zahtevala, se odločala, komunicirala z osebjem.”

Sodelovanje se konča s srečanjem nekaj dni po porodu, ko si ženski izmenjata izkušnje. Nato se lahko razideta, pogosto pa ostaneta prijateljici za vse življenje.

Po naravni porod v Avstrijo?

“Glavna dulina skrb je, da je porod za žensko čim bolj pozitivna izkušnja,” razlaga Potočnikova. “Tudi če nastopijo zapleti, je lahko izkušnja še vedno lepa. Pomembno je, kako ženska porod doživi, in ne toliko, kaj se medtem dejansko zgodi.”

Prva primorska dula, pa čeprav še pripravnica, ženskam noče in niti ne sme vsiljevati svojih pogledov na porod. “Mnoge imajo z rojevanjem v porodnišnici zelo lepe izkušnje,” pravi. Ko pa beseda nanese na njene izkušnje, pove, da topline in varnosti domače dnevne sobe, v kateri je rodila drugega otroka, ne bi zamenjala za nič na svetu.

Kljub temu da vedno več Slovenk rojeva doma (Potočnikova pri tem še zdaleč ni bila prva), gre za pol legalno prakso, ki sicer ni zakonsko prepovedana, a je medicinska stroka ne odobrava. “Zdravniki so prepričani, da je porod varen samo, če poteka pod njihovim nadzorom. Verjamejo, da bi se zgodila katastrofa, če bi bile ženske prepuščene same sebi. Ampak rizičnih nosečnosti ni veliko in porodi večinoma potekajo normalno,” poudarja.

Še več, prav dejstvo, da morajo v porodnišnicah ženske rojevati leže in se pri tem ne morejo po občutku premeščati v različne položaje in izkoristiti sile gravitacije, naj bi pripomoglo k zapletom. Številne preiskave, ki jih morajo ženske opraviti med nosečnostjo, pa naj bi vzbujale občutek, da porod ni naravni proces. “Ženska, ki rojeva, čuti, kateri položaj ji najbolj ustreza. Če jo pustimo, da se premika, sama najde najboljši položaj zase in za otroka,” meni Potočnikova in doda, da je v redkih slovenskih porodnišnicah sicer mogoče roditi v vodi ali na posebni pručki, vendar tega ne spodbujajo.

Zato pa je vse bolj razširjena epiduralna analgezija, pri kateri je ženska spet priklenjena na posteljo in sploh ne čuti popadkov, zato morajo otroka “poroditi” zdravniki. Pogosto tudi s pomočjo vakuuma ali pa se porod konča s carskim rezom. Slovenke, ki rojevajo doma, pa morajo najemati tuje babice ali plačevati storitve v porodnih centrih v Avstriji in Italiji. No, vsaj dule bodo odslej imele doma. “Čeprav še ne vemo, kako bodo dulo sprejeli v porodnišnicah, ko bo poleg partnerja prišla s porodnico,” razmišlja Potočnikova. “Upam, da bodo dule dobro sprejete tudi pri zdravstvenem osebju in da bodo kmalu spoznali, da dule tudi njim olajšujejo delo. Seveda pa je prav, da se bodoča mati že prej pogovori z osebjem glede prisotnosti dule pri porodu.”

Pomemben je odnos

“Prvič sem bila presrečna, da sem lahko v porodnišnici rodila v vodi. Vendar ta porod ni bil naraven, bil je umetno sprožen. Na koncu so mi prerezali tudi presredek, čeprav to morda ne bi bilo potrebno. Intervencije v porodnišnici porod lahko tudi zakomplicirajo. Če vstopi v porodno sobo oseba in izreče besede, ki porodnico čustveno vznemirijo, to lahko začasno zaustavi porod, ki je prej normalno potekal. Tega doma ni. Drugič sem rodila popolnoma naravno, spontano. Babica me je pri tem podpirala, in počutila sem se varno. Nihče me ni prikrajšal za čudovito izkušnjo in intimne trenutke v objemu najdražjih,” se spominja Potočnikova.

Prav ljudje, ki spremljajo porod, odločilno vplivajo na porodničino počutje. Od njenega stanja pa sta odvisna potek poroda in seveda otrokovo počutje. In k temu lahko odločilno pripomorejo prav dule, meni Potočnikova. “Ženski naj bo dopuščeno, da sama vodi porod. Nihče ji ne bi smel vsiljevati svojih pravil. Pri naravnih porodih ženske ne govorijo o bolečini pri popadkih, pač pa o valovih, energiji, ki jih prežema. Narava je poskrbela za to, da bolečina pri porodu ni taka, da je ne bi mogli prenesti. Znebiti se moramo predstav, da je porod nekaj groznega. Če ženski dovolimo, da posluša sebe in se obda z ljudmi, ki jim zaupa, bo porod najverjetneje zelo lepa, pa čeprav intenzivna izkušnja.”

ALJA TASI
http://aljatasi.com
www.primorske.si