PREDLOG ZAKONA O ZDRAVSTVENI DEJAVNOSTI NE REŠUJE NITI ENEGA PEREČEGA PROBLEMA ZDRAVSTVA

SMO PROTI PRIVATIZACIJI JAVNEGA ZDRAVSTVA 

ODLOČEN NE:   
 - legalizaciji korupcije v obliki plačevanja za preskakovanje  čakalnih vrst v javnih zdravstvenih domovih in bolnišnicah, 

- opravljanju nadstandardnih storitev samoplačnikov v času javne službe,

- legalizaciji zlorabe javnih sredstev, časa in bolnikov v javnem zdravstvu za polnjenje zasebnih žepov  

- delitvi državljanov na dve kategoriji /vplivni in bogati domačini in tujci se bodo zdravili v javnih zavodih:ostali bomo v čakalnih vrstah/

- razgradnji zdravstvenih domov in bolnišnic s 15 ali 25 letnimi koncesijami zasebnikom

- strokovnemu nadzoru v rokah Zdravniške zbornice in nadaljnjim primerom Bora Nekrepa

- preoblikovanju zdravstvenih domov in bolnišnic v profitne organizacije, namenjene pehanju za zaslužki zdravnikov

- še večjemu mešanju javne in zasebne oz. tržne zdravstvene dejavnosti

Javna predstavitev mnenj o predlogu Zakona o zdravstveni dejavnosti, bo potekala v četrtek, 18. marca 2010 ob 12.00 uri v veliki dvorani Državnega zbora RS, Šubičeva 4, Ljubljana. PRIDI TUDI TI IN POVEJ SVOJE MNENJE!

Svojo razpravo prijavi na naslov: Državni zbor RS, Odbor za zdravstvo, Šubičeva 4, Ljubljana ali na elektronski naslov hedvika.stanic@dz-rs.si, kamor lahko pošlješ tudi pisni prispevek ali pa pisni prispevek prineseš s seboj  na predstavitev javnih mnenj.


Gibanje, ki se mu je pridružilo preko 74.000 članov in članic, svari pred sprejetjem predlogov zdravstvene reforme. Predlaga zavrnitev spornega predloga Zakona o zdravstveni dejavnosti.

Predlog Zakona o zdravstveni dejavnosti z dne 3.03.2010 (pripeto) je bil sprejet na Vladi RS po tistem, ko je minister za zdravje zaobšel sklep poslancev Državnega zbora RS o predhodni javni predstavitvi mnenj. Predstavitev mnenj naj bi bila namreč izhodišče za popravke zakona, ki bi ga nato sprejela Vlada RS.

Prav tako sta minister in Vlada RS zaobšla socialne partnerje na ESS. Ločeno sestajanje ministra z nekaterimi člani ESS pač ne more nadomestiti ESS. Res gre za vsebinsko zahteven zakon – vendar pa so njegove privatizacijske posledice povsem jasne. Zdravstvo bo postalo dražje, manj kakovostno in manj dostopno večini ljudi. To kažejo izkušnje tranzicijskih držav, ki so pot privatizacije ubrale v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Zakaj tako usodnemu privatizacijskemu zakonu za zdravje prebivalstva vodstva sindikatov ne nasprotujejo dovolj odločno – z referendumom? Zakaj vodstvo upokojencev (ZDUS) ne nasprotujejo dovolj odločno zakonu glede na hude posledice zakona za zdravstveno najbolj občutljivo skupino prebivalstva?

Zakaj so vsa leta tako imenovani predstavniki zavarovancev v skupščini ZZZS (kjer so tudi predstavniki sindikatov) dvigovali roke za prenos pravic z obveznega zdravstvenega zavarovanja v breme neposrednih plačil prebivalstva?

Zaradi pristanka tako imenovanih predstavnikov zavarovancev v skupščini ZZZS smo danes prebivalci Slovenije obremenjeni za okoli 300 evrov letno s plačili za premijo dopolnilnega zavarovanja. Tisti, ki tega ne more plačati in ne ustreza cenzusu 47.000 najbolj socialno ogroženih, je odrinjen tudi od koriščenja pravic iz javnih sredstev.

Novi Zakon o zdravstveni dejavnosti ukinja nove pravice, zmanjšuje obseg pravic iz javnih sredstev, bolne sili v obubožanje, kdor pa se v letu dni ali 18 mesecih ne pozdravi, pa lahko pristane med brezposelnimi. Oblastniki pa želijo s tako imenovano socialno kapico razbremeniti najbolj premožne plačevanja zdravstvenih prispevkov in s samoplačništvom obremeniti manj premožne in revne.

Krivec za dolge čakalne dobe ( na posege in diagnostiko) je zdravstvena politika, ki jo je izvajala  Vlada RS in ZZZS.  Nepregledne čakalne dobe na posege in slaba organizacija diagnostičnih ambulant ter slaba izkoriščenost diagnostičnih naprav povzroča vedno večji absentizem in s tem povezane vedno večje stroške za bolniška nadomestila.

Podobno se tudi javni funkcionarji, ki so omogočili tako obsežno privatizacijo zdravstva (ministri za zdravje, župani,…), kažejo bolj kot zastopniki lobijev in kapitala, ne pa tisti, ki naj bi po zakonu varovali javni interes. Te dni razburja javnost vpletenost ministra Boruta Miklavčiča v domnevno poceni razprodajo javnega zdravstvenega premoženja, v kateri naj bi se zasebnikom za drobiž prodalo stavbe nekaj bolnišnic in pripadajoča zemljišča.

Minister za zdravje kljub dolgotrajni javni razpravi ni upošteval nobenega vsebinskega predloga Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva. Zdravniški in kapitalski lobi sta zakon ukrojila po svoji meri. Zakaj tako minister kot tudi premier nemudoma ustrežeta vsaki želji nekaj sto zdravnikov, ne zmenita pa se za zdravstvene potrebe dveh milijonov prebivalcev?

Gibanje odločno zavrača zakon, ker ta legalizira vse, kar bi bilo treba popraviti in spremeniti v zdravstvu. S tem omogoča nadaljevanje sedanje zgrešene zdravstvene politike. Poleg tega pa spreminja zdravstvene domove in bolnišnice v podjetja, kar je svojevrsten eksperiment, za katerega je iz tujih izkušenj jasno, da vodi v prodajo oz. privatizacijo zdravstvenih domov in bolnišnic.

Iz odločanja o zdravstvu povsem izloča uporabnike zdravstvenih storitev – to je prebivalstvo, kar je v nasprotju z usmeritvami Svetovne zdravstvene organizacije in Komisije Sveta EU.

Predlog zakona ni utemeljen na osnovi nobene sprejete strategije. Čeprav so znane katastrofalne posledice sedanjega razgrajevanja zdravstva zaradi podeljevanja koncesij, zakon agresivno uveljavlja to usmeritev še naprej. Brez soglasja prebivalstva se skuša zdravstvene domove in bolnišnice spraviti v zasebne roke. Ni sprejemljivo, da predlog zakona ne prinaša nobene rešitve obstoječih problemov zdravstva.

Zaradi predvidene usmeritve zakona v nadaljnje razgrajevanja zdravstvenih domov in bolnišnic ter zaradi predlaganih sprememb upravljanja in vodenja zdravstvenih domov in bolnišnic po principih podjetij, brez ustrezne udeležbe uporabnikov zdravstvenih storitev, se bo kriza v zdravstvu še poglobila.

Zakon je brezsramen napad oblastnikov na zdravstveno in s tem socialno varnost že tako obubožanega prebivalstva. Ta zakon pa naj bi poskrbel za popolno privatizacijo zdravstvenih domov in bolnišnic, prebivalstvo pa opeharil še za zdravstveno varnost. Usmeritve te reforme zdravstva so katastrofalen rezultat eno in pol letnega trgovanja ministra Miklavčiča in posameznih politikov z zdravniškim in drugimi lobiji ter s kapitalom in zavajanja ministra o pravi vsebini zakona.

V Gibanju in istoimenskem društvu zahtevamo, da:

1. se umakne oba sporna predloga zakonov in



2. da oblastniki izpolnijo svoje obljube na področju zdravstva, ki so jih dali pred parlamentarnimi volitvami.

1. Zakon prinaša razlastitev občin, ki so lastnice zdravstvenih domov.
   Po predlogu zakona določi minister za zdravje s koncesijskim aktom pogoje ali možnost, po katerih se bo dalo zasebnikom v najem ali drugo pogodbeno razmerje (prodajo, darovanje,..) stavbe bolnišnic in zdravstvenih domov ter opreme v njih, pa čeprav gre za lastnino občin in javno lastnino (čl. 103, prvi odstavek, deveta alineja; čl. 102, prvi odstavek ipd.). Pa čeprav je bila večina zdravstvenih domov zgrajenih iz samoprispevkov prebivalstva.
   
   
2. Zakon ne odpravlja posledic nezakonitega stanja zdravstvenih domov, ki nekateri ne zmorejo več opravljati zdravstvenih storitev, ki jih prebivalstvo potrebuje, temveč z novo definicijo zdravstvenega doma to nezakonito stanje legalizira (čl. 27, drugi odstavek). Razgradnja zdravstvenega doma je dovoljena do enega tima določene dejavnosti. Pri bolnišnicah ni nobenih merljivih omejitev za njihovo razgradnjo.
   
   Zakon odpira pot razgrajevanju zdravstvenih domov in bolnišnic, saj ne postavlja merljivih kriterijev, ki bi privatizacijo v zasebnem interesu prepovedali. V zakonu namreč ni nobenih določb oz. kriterijev, ki bi to razgrajevanje preprečevali – čeprav je Gibanje ministru predlagalo, da bi se nove koncesije na primarni ravni podeljevale le v odročnih krajih, na bolnišnični ravni pa bile dovoljene le v primeru odpravljanja čakalnih vrst.
   
   Koncesionarji postajajo celo del najvišjega organa zdravstvenega doma – strokovnega sveta zdravstvenega doma ali bolnišnice (čl. 95, drugi odstavek), kar uvaja očiten konflikt zasebnega in javnega interesa v sam organ javnega zavoda.
   
   Zakon je pisan na kožo koncesionarjev in v škodo zdravstvenih domov in zdravja prebivalstva. Zdravstveni domovi naj bi bili še naprej odvisni od vsebin pogodb z domačimi in tujimi zasebniki koncesionarji, ki bi jih ti lahko sklenili za 15 oziroma 25 let. S tem se zablokira urejanje zdravstva za obdobje 15 do 25 let.
   
   Spreminjanje pogodb bi terjalo velike odškodnine države in občin koncesionarjem. Seveda spet iz našega denarja, tedaj, ko bodo krivci te škodljive privatizacije mirno uživali ob do tedaj pridobljenih sredstvih. Smiselno in v javnem interesu bi bilo, če bi bile sklenjene le redke pogodbe z zasebniki, ki bi bile nujne, in to  najdalj za 5 let.
   
   Ali se nismo nič naučili iz škodljive koncesijske pogodbe za Postojnsko jamo, ki je sklenjena za 20 let. Minister Miklavčič vsiljuje usmeritev v razgradnjo zdravstvenih domov in bolnišnic, čeprav prav to povzroča sedanje probleme zdravstvu. Javna sredstva bodo še bolj postala plen zasebnikov (drugi odstavek čl. 100, 130, čl. 135, zadnji odstavek čl. 104).
   
   S tem zakonom predlagatelj usmerja procese v zdravstvu v smer, ki pomenijo vrnitev slovenskega zdravstva v čas iz sredine tridesetih let prejšnjega stoletja,  t.j. v čas posameznih zasebnih zdravnikov. Prav pomanjkljivosti tedanjega sistema zdravstva se je pred več kot 80 leti učinkovito rešilo z ustanavljanjem zdravstvenih domov in s statusom javnih uslužbencev za zdravstveno osebje.
   
   Zakon prinaša retrogradno usmeritev zdravstva, ki pomeni pot v nazadovanje slovenskega zdravstva, kar  bo škodljivo vplivala na zdravje prebivalcev, na dražje in manj učinkovito zdravstvo in na manjšo kakovost zdravstvenih storitev.
   
   
3. Zakon dela iz zdravstvene domov in bolnišnic podjetja. Iz njihovega upravljanja in vodenja izloča ustrezen vpliv predstavnikov uporabnikov zdravstvenih storitev in izvajalcev zdravstvenih storitev (čl. 85-98).
   
   Gre za nedopusten eksperiment upravljanja in vodenja po vzoru gospodarskih družb, ki je v nasprotju z usmeritvami Svetovne zdravstvene organizacije na področju zdravstva in v nasprotju z mnenjem Vladne službe za zakonodajo.
   
   Spremembe statusa javnih zavodov oblastniki niso predhodno niti proučili, analizirali, niti predstavili prebivalstvu, niti dobili soglasje prebivalstva o njegovi uvedbi. Upravljanje javnih zavodov po vzoru gospodarskih družb se uvaja na nedemokratičen način in brez soglasja prebivalstva. Uvaja se zaradi interesov lobijev in kapitala, ki si obetajo na ta način najhitreje privatizirati zdravstvene domove in bolnišnice, ter pobirati profite na račun zdravja ljudi.
   
   
4. Ni izvedene ločitve javne od zasebne zdravstvene dejavnosti, pač pa se obe dejavnosti še bolj škodljivo prepletata – po novem se legalizira to prepletanje tudi v javnih zavodih. Pri koncesionarjih, kjer je to prepletanje možno že sedaj, se močno odražajo škodljive posledice mešanja javne dejavnosti s samoplačništvom oziroma z zasebno ali tržno dejavnostjo (glejte poglavje 1.5. in 1.6).
   
   Mešanje javne in zasebne dejavnosti, ki jo omogoča zakon, omogoča obstoj vseh konfliktov interesov med javnim in zasebnim ter legalizira korupcijo v obliki samoplačništva in preskakovanja čakalnih vrst, opravljanje nadstandardnih storitev v času javne službe, zlorabo javnih sredstev, časa in bolnikov v javnem zdravstvu (čl. 135, drugi do peti odstavek)
   
   Zakon predvideva delitev državljanov na dve kategoriji. Na tiste vplivne in bogate domačine in tujce, ki bodo z legalizacijo korupcije (samoplačništva oz. tržne dejavnosti) v javnih zavodih deležni storitev takoj in na ostale državljane, ki ne bodo mogli plačati in bodo čakali na zdravstvene posege.
   
   To je kršenje Ustave RS, enakopravnosti državljanov, enakega dostopa do zdravstvenih storitev, ki ne bi smel biti odvisen od premoženja posameznika, kršenje dokumentov EU na področju zdravstva in podaljševanje čakalnih vrst.
   
   Zakon legalizira zlorabe javnega v korist zasebnega pri koncesionarjih in v javnih zdravstvenih zavodih. Oboji lahko pod koncesijo ali v zdravstvenem domu ali v bolnišnici na istem mestu, z istimi sredstvi in celo v istem času opravljajo javno in zasebno zdravstveno dejavnost, izvajajo lahko nadstandardne storitve celo v okviru časa, ki je namenjen javni zdravstveni dejavnosti (čl. 135, čl. 96).
   
   Zakon ne rešuje niti enega problema zdravstva (čakalnih vrst, slabših storitev, zlorabe javnega, molzenja državljanov z nepotrebnimi zdravstvenimi storitvami, korupcije ipd.), zaradi pehanja za zaslužki zaposlenih v javnih zavodih po podjemnih pogodbah v lastnih in drugih zavodih, pri čistih zasebnikih in pri koncesionarjih. Prav tako ne onemogoča zlorab, ki pri tem nastajajo.
   
   Minister z zakonom uresničuje svojo vizijo zdravstvenega turizma, ki jo je predstavil javnosti v decembru 2008. Vsa zasebna dejavnost koncesionarjev in javnih zdravstvenih zavodov ter uslužbencev v njih naj bi se opravljala s sredstvi in opremo, ki smo jo plačali prebivalci z vlaganji v javna sredstva, s kadri in celo v času, namenjeni javni službi.
   
   
5. Zakon predvideva podjemne pogodbe z lastnimi zaposlenimi, kar je omogočil že minister Miklavčič z uredbo vlade, čeprav se je ta praksa že potrdila kot škodljiva (čl. 77).
   
   
6. Še vedno se ni preprečilo nove primere dečka Bora Nekrepa. Zakon ni odpravil konfliktov interesov pri zbornicah glede pooblastil strokovnega nadzora, specializacij in licenciranja. Zakon uvaja brezzobo agencijo za varnost in kakovost za naloge, ki jih danes opravlja ministrstvo za zdravje in zdravstveni svet – kar je nepotrebno trošenje zdravstvenega denarja (čl. 142 do148).
   
   Čeprav gre za varnost pacientov in za možnost odpiranja države prihodu strokovno usposobljenih tujih zdravnikov, so oblastniki povsem ugodili zdravniški in zobozdravniški zbornici, lekarnam in zbornici zdravstvene in babiške nege, kar se kaže tudi v pooblastilih zbornic (čl. 160, čl. 174, čl. 190 do čl. 195).
   
   
7. Merila za določitev mreže bi se morala določiti z zakonom, ne pa, da Vlada RS (obrambni in drugi ministri) odločajo o merilih, skrito očem javnosti (čl. 8, tretji odstavek). Tako lahko pride do uveljavljanja ozkih interesov različnih lobijev, ki se želijo poceni dokopati do zemljišč in stavb na elitnih lokacijah.
   
   
8. Ni ustrezno, da se lekarniško dejavnost ne ureja s tem zakonom (čl. 24).
   
   
9. Ni ustrezno, da so javni zdravstveni zavodi po tem zakonu lahko pridobitne (profitne)  organizacije, ker lahko delijo presežek prihodka nad odhodkom med lastnike, upravo, zaposlene oziroma tiste, ki so vpleteni v organizacijo zavoda. S tem se vnaša v javne zavode motiv delovanja v škodo zdravja prebivalstva (primer lekarne Ljubljana ipd.).
   
   
10. Zakon predvideva ogromno število (okoli 40) podzakonskih aktov, kar pomeni prenormiranost zakona in nejasnosti glede vseh posledic zakona.  Minister bi moral zakon bolje pripraviti in te vsebine vključiti v zakon.

Zaradi navedenega predlaga Gibanje za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva partnerjem ESS in poslancem Državnega zbora, naj zavrnejo sporni predlog Zakona o zdravstveni dejavnosti in s tem sporne predloge zdravstvene reforme.

Kolegij Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva

Gibanje za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva
www.ohranimo-javno.si , E-mail: ohranimo.javno@gmail.com