Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

KAKOR IZGLEDAM, TOLIKO VELJAM
"Kakšna sem videti?"
"Kakšen se ti zdim v teh hlačah?"
"Ali tudi ti misliš, da sem predebela?"

To so le tri od kopice z lepoto povezanih usodnih vprašanj zadnjega desetletja, morda dveh. In četudi se odgovor glasi "čudovito", je lahko že čakanje na odgovor vir stresa in slabe volje. Sodobna zahodna kultura je namreč kult telesa povzdignila nad vse. To, kakšni smo videti navzven, dandanes sporoča, kakšni smo kot oseba, kakšni so naš življenjski slog, premoženje, zdravje in poslovna uspešnost.

Množični mediji nam vsiljujejo vse težje dosegljive telesne ideale – in nekateri jim slepo sledijo. Brez zavedanja o posledicah in predvsem o izgubljenem času. Možnosti, da bomo kdaj podobni anoreksičnim modelom z naslovnic, so namreč skorajda nične. Prej ko se bomo tega zavedli, bolje za nas, za naše zdravje, za naše denarnice in za naše bližnje.

Živimo v svetu, ki – predvsem za ženske, v zadnjem času pa vse bolj tudi za moške – v ospredje postavlja telesni videz. Imidž. Urejenost. Mladoletnice že od otroštva doživljajo (tržno vodeno) seksualizacijo svojega telesa, ki vpliva na njihovo doživljanje lastnega videza. In ne samo to: vpliva tudi na identiteto, občutenje ženskosti in pojmovanje ljubezni. Med odraščanjem jim množični mediji vcepljajo življenjske vrednote, ki zaznamujejo sprejemljivo: staranje ni več dovoljeno in velja celo za sramotno. Gube in vse, kar prinašajo leta, so vir nelagodja, zadrege in strahu. Življenjska orientacija je mladost oziroma mladosten videz. Vse drugo je preprosto nesprejemljivo. S tem služijo tudi modna, kozmetična in druge industrije. Z umetno ustvarjenim povpraševanjem ("Če tega ne boste kupili, boste debeli/mozoljasti/celulitični/poraščeni/skratka grdi!") razpihujejo strah pred zavrnitvijo in sramoto, celo osamo ("Če se ne boš mazala s to kremo, te bodo vrstniki zasmehovali!"). Cilj takšnih sporočil je preprost: doseči, da se bodo žrtve medijskih podob v njih tudi prepoznale. Ženske, ki so najpogosteje na udaru, so največkrat dokaj zadovoljne s svojim telesom, všeč so tudi svojemu partnerju in drugim bližnjim. Močno pa se obremenjujejo s tem, kako jih bodo videli neznanci, "imaginarni drugi". Prav na to karto pa igra večina usmerjenega oglaševanja. Pod vplivom medijskih podob lepih, mladostnih, negovanih in modno oblečenih teles ter zavajajočih obljub, da je suho in mladostno telo zagotovilo za srečo, priljubljenost in uspeh, se nam naše telo zazdi pomanjkljivo, sramotno, grdo. Takšno negativno občutenje lastnega videza se nato prenese na raven osebnega nezadovoljstva.

V ISKANJU ČAROBNEGA NAPITKA
Družba se v posameznikovo biološko telo postopoma vpisuje z načinom oblikovanja telesne zgradbe (ta je odvisna od prehrane, telesne vadbe in genetske zasnove), z učenjem primernega vedênja, oblačenja, ličenja, tetoviranja in drugih oblik telesnega preobražanja. Tako se prek našega telesa izražajo vrednote in lepotni ideali družbe, pripadnost veri, kasti in podobno. Ker pa je za človeka lastno telo veliko več kot le zunanja podoba, svoje zunanjosti ne moremo nikoli povsem ločiti od občutenja svojega življenjskega položaja. In če je posameznikov cilj nenehno izboljševanje življenjskega položaja, so posledice na dlani: sodobna družba je obsedena z doseganjem telesnega videza, ki naj bi se čimbolj približal temu idealu. Telesni videz (mlado, lepo, popolno) postaja označevalec vrednot, saj se na njegovi osnovi sklepa tudi o drugih posameznikovih lastnostih. Vsakršno odstopanje od (nedosegljivih) lepotnih idealov velja za hibo oziroma napako. Posledice visokih družbenih meril se kažejo v nenehnem iskanju "čarobnega napitka", ki bo telo naredil večno lepo. Lepotni ideali delujejo kot norme našega vsakdana. Telo postaja žarišče administrativne moči in vidni nosilec osebne identitete, vse bolj se vključuje v posameznikove odločitve o njegovem življenjskem slogu. Telesni videz vpliva na družbene percepcije in obnašanje posameznikov, s tem pa tudi na ustvarjanje stereotipov.

ŽELJA PO LEPOTI: VČERAJ IN DANES
V zgodovini so se lahko z lepotičenjem ukvarjali pretežno najvišji sloji, ki so s tem izkazovali svojo civiliziranost in prestižnost. Skrb za lepoto torej ni bila povezana z ženskim spolom, marveč s privilegiranim življenjem. Z olepševanjem so pripadniki zahodnih elit opominjali, da so, v nasprotju z "drugimi" (torej njihovimi podaniki), visoko civilizirana bitja. Vsakdo je moral biti karseda lep, kajti na ta način se je merilo moč. Standardi elegance so bili za oba spola približno enaki: izumetničene pričeske ali lasulje, napudrani obrazi, naličene ustnice, modni dodatki, visoke pete.
Dandanes večinski del človeške identitete in moči temelji na telesni podobi. Nova spoznanja so okupirala telo in iz njega naredila nekaj, kar lahko spreminjamo. Dano nam je bilo le ob rojstvu, zdaj ga lahko ustvarjamo sami. Telo, ki je dolgo veljalo za tabu temo, je postalo objekt pogleda. Suhljat videz, mišice in velike prsi naj bi bili prvine idealne postave. Če hoče veljati za lepo in privlačno, mora sodobna ženska paziti na prehrano, oblikovati telo, si odstranjevati dlačice, ravnati ali kodrati lase, uporabljati mora dezodorant in parfum, njena koža mora biti zagorela in brez znakov staranja, zapeljivo mora sedeti, stati in hoditi, seveda pa mora imeti še občutek za modo in oblačenje. Uveljavljene so celo mere, ki naj bi bile idealne: ženska naj bi bila lepa in privlačna, če okrog prsi meri približno 90 centimetrov, okoli pasu 60 centimetrov, čez boke pa toliko kot čez prsi, torej 90 cm. Raje manj kot več.

DRAG, VENDAR NEDOSEGLJIV IDEAL
Težava s prevladujočim lepotnim idealom je v njegovi biološki nedosegljivosti. Naravni potencial za raven trebuh, deške boke, vitka stegna in polno oprsje je skorajda ničen; tako imenovano manekensko postavo lahko brez skrajnih in zdravju škodljivih režimov doseže le nekaj odstotkov žensk, za vse druge pa je prizadevanje za koščenost nadvse mučno, nezdravo in pogosto nedosegljivo. Ta nedosegljivost seveda povečuje ceno tistim, ki jo lahko dosežejo, hkrati pa za vse druge pomeni ogromen pritisk frustracij, ki se pogosto, zlasti pri mladih, labilnih dekletih, razvijejo v duševne oziroma hude prehranske motnje. Najbolj zaskrbljujoče je, da sta lepotni ideal in dejansko stanje večine populacije v obratnem sorazmerju: bolj ko je idealna ženska koščena, več je predebelih resničnih žensk.
Stranski proizvod kulture vitkosti je tako nova skupina stigmatiziranih ljudi, ki se jim ni uspelo približati lepotnim merilom. Pretežki ljudje pogosto veljajo za manj dejavne, manj delovne, manj uspešne, manj inteligentne in manj privlačne. Zaradi prepričanja, da lahko vsak posameznik v celoti nadzira svojo telesno težo, so nastali številni predsodki in posledično stigmatizacija debelih ljudi. Ti so pogosto tarča predsodkov, ki imajo za posledico marsikaj, od pomilovanja do posmeha. Poniževani in stigmatizirani pa niso le debeli ljudje, pač pa, zaradi ostrih norm o idealni postavi, že majhni odkloni. Ta predsodek o debelosti se odraža predvsem pri otrocih in mladostnikih, saj se debelemu mladostniku vrstniki posmehujejo ali ga celo izločijo iz družbe.

KAKO Z NAJSTNIKI?
Otroci se najbolj zavedajo svojega telesnega videza takrat, ko nastopijo telesne spremembe, torej v puberteti oziroma v najstniški dobi. Pripombe na račun telesnega videza so takrat najbolj boleče, otroci pa so do njega še posebno kritični, saj je to obdobje, ko se njihova samopodoba nekoliko zamaje. V najstniških letih postane ogledalo, predvsem za deklice, eden od najbolj nepogrešljivih delov pohištva, obsedenost z zunanjostjo pa je načeloma normalen del odraščanja. Pogosto namreč mine od sebe, če so le starši dovolj potrpežljivi in pripravljeni prisluhniti, podpirati, razumeti. Na pragu mladostništva namreč otroci ne zmorejo v celoti razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi stvarmi.
Ko otrok preizkuša številne "nemogoče" videze, mu starši lahko pomagate s tem, da ga sprejemate in podpirate. Namesto da ga grajate, kadar se vam zdi, da je do sebe pretirano kritičen, mu raje pomagajte s pozitivnimi spodbudami in pohvalo. S svojim zgledom pokažite, kaj je v življenju resnično pomembno, s čim ste zadovoljni in zakaj. Zato skrbite tudi za svoje telo in ga sprejemajte, s čimer boste pozitiven zgled za odraščajočega otroka. O hrani in telesni teži nikar ne govorite negativno; s svojo telesno težo se ne obremenjujte naglas in sprejemajte svoje telo, saj s tem učite tudi svojega otroka. Prav tako ni prav, da hvalite videz drugih otrok zato, ker so suhi ("Poglej, kako lepa je sosedova Maja, zdaj ko je shujšala."). Obsedenost svojega otroka s telesnim videzom raje izkoristite za pogovor o zdravem življenju: pogovorita se o pomenu gibanja in zdrave prehrane in predvsem pozitivnega razmišljanja.

CENITE SE
Vašo težo in telesno sestavo določa več dejavnikov, med katerimi so nekateri genetsko pogojeni, nanje pa je težko vplivati. Številni telesni ideali, ki jih prikazujejo mediji, so v resnici nedosegljivi ali pa bi pomenili drastične posege v telo. Zato se zavedajte, da svojega telesnega "tipa" ne morete spremeniti. Raje ga vzljubite. Opustite negativne misli in trditve o sebi in se osredotočite na to, kar vam je na sebi všeč. Namesto da se obremenjujete s svojim videzom, se raje osredotočite na svoje počutje. Da pa bo vaše počutje čim boljše, se morate ceniti in sprejemati takšne,, kot ste. Le tako boste tudi v resnici lepi. Ne samo za druge – tudi in predvsem zase.

Stavek čez več stolpcev
Dandanes večinski del človeške identitete in moči temelji na telesni podobi.

Manekensko postavo lahko brez skrajnih in zdravju škodljivih režimov doseže le nekaj odstotkov žensk, za vse druge pa je prizadevanje za koščenost nadvse mučno, nezdravo in pogosto nedosegljivo.

Ker je za človeka lastno telo veliko več kot le zunanja podoba, svoje zunanjosti ne moremo nikoli povsem ločiti od občutenja svojega življenjskega položaja.

TELESNA SAMOPODOBA
Telesna samopodoba je naše zaznavanje samega sebe in mnenje, ki si ga pri tem ustvarimo. Razvija se od rojstva naprej, vendar ni prirojena: priučimo si jo med primarno in sekundarno socializacijo, med gradnjo lastne identitete. Telesna podoba pa ni nekaj trajnega; nenehno spreminja na osnovi lastnega mnenja in mnenja drugih.

Otrok do svojega telesa in teles drugih ljudi sprva ne goji nobenih vrednostnih sodb. Majhni otroci še nimajo predsodkov in se igrajo med seboj ne glede na drugačnost (barva kože, narodnost …). Šele pozneje na osnovi odzivov staršev oziroma pomembnih drugih oblikujejo stališče do svojega telesa in teles drugih ljudi. Pohvale starejših, ki so jih deležne majhne deklice in fantki – "Kakšna lepotička!", "Prava princeska!", "Kakšen junak!" – otroku sporočajo, da okolica z odobravanjem sprejema njegovo/njeno telo. Na osnovi teh pozitivnih izkušenj postopoma razvije pozitiven odnos do lastnega telesa in samozavest.

KAKO SE SPOPASTI S ŠIBKO SAMOPODOBO ODRAŠČAJOČEGA OTROKA?
• Predstavite dejstva. Otroku povejte, da ima vsakdo že ob rojstvu drugačno telesno zgradbo, med ljudmi pa je le določen odstotek takšnih z visoko in suho postavo. Odveč ne bodo niti teme o prijateljstvu in partnerstvu – ocenjevanje všečnosti samo na osnovi zunanje podobe ne pomeni pristnega odnosa z morebitnim partnerjem/partnerko ali prijateljem/prijateljico.
• Proč z nečimrnostjo. Staši se pogostoborijo z lastnimi kompleksi ter obenem težko sprejemajo hibe in "hibe" svojih otrok. Nekateri skušajo že v rani mladosti korigirati njihov videz, denimo popraviti štrleča ušesa ali neravne zobe, ter jih tako ubraniti pred zbadljivkami vrstnikov. Toda to je dvorezen meč: s tem jim namreč sporočajo, da njihovo telo ni dovolj dobro, ni dovolj lepo, da bi bilo vredno ljubezni. Takšnih napak pozneje ni lahko popraviti, otroci pa utegnejo biti prizadeti in negotovi tudi pozneje, ko odrastejo.
• Sprejemanje in razumevanje. Zavedajte se, da je zaskrbljenost glede videza del pubertete, podobno kot sprememba glasu ali rast dlak. Mozolji na obrazu so lahko za vas popolnoma neopazni, za otroka pa pravcata katastrofa. Ne kritizirajte otroka, češ da se pretirano obremenjuje s svojim videzom, marveč to sprejmite kot nekaj običajnega za ta leta. Takšna obsedenost bo prej ali slej minila.
• Dajanje komplimentov. Pohvale in komplimenti vsem dobro denejo. Otroku povejte mu, da ima lep nasmeh, čudovite lase, da mu kak kos oblačila še posebno pristaja. Pohvalite tudi njegove telesne lastnosti, kot so moč, vzdržljivost, hitrost … Tako mu pomagate na poti do pozitivne samopodobe.
• Z otrokom se pogovorite  o tem, kaj videz dejansko pomeni. Usmerjajte otroka k nekoliko globljemu razmisleku o videzu. Pogovorita se o tem, kaj lahko različni videzi sporočajo okolici: "pripravljen sem na zabavo", "grem v šolo", "prelen sem, da bi poskrbel za svoj videz" …
• Postavljanje razumnih meja. Bodite potrpežljivi, vendar omejite čas, ki ga lahko otrok nameni negi in oblačenju. Tako se bo lažje zavedal potreb drugih.
• Bodite dober zgled. Kako otroku sporočate svoj odnos do lastnega telesnega videza? Se nenehno pritožujete nad seboj in otroka učite, da enako kritično gleda tudi sam nase? Ne govorite slabo o svojem telesu in tudi ne o njegovem videzu, pač pa tudi o tem, česa je zmožno njegovo telo (namesto da se pritožujete nad "debelimi" nogami, raje poudarite, da so vaše noge dovolj močne, da splezate na vrh hriba ali prekolesarite številne kilometre).
• Preusmerjanje razlogov za hujšanje. če ima vaš najstnik težave s čezmerno težo, je bolje, da govorite o zdravstvenih razlogih za hujšanje in ne poudarjate družbenih vidikov telesne teže (družbeni narek lepotnih trendov). Ne nadzirajte vsakega otrokovega grižljaja, saj se utegne zgoditi, da bo začel jesti skrivaj. Raje naj bo doma vedno dovolj zdrave hrane.
• Ne skrivajte se. Ne skrivajte svojega telesa pred otrokom, saj mu s tem sporočate, da se ga sramujete. Seveda to ne pomeni, da lahko od otroka, ki odrašča, pričakujete enako. V najstniškem obdobju se telo precej spreminja, zaradi česar so otroci za tovrstne teme še občutljivejši.
• Ne primerjajte otroka z drugimi, saj to utegne biti ena od najbolj bolečih otroških izkušenj! Izjave, kot so "Ko sem bila toliko stara kot ti, sem bila bolj vitka!" ali "Tvoja sestra je bolj suha od tebe, pa se je vseeno odrekla sladkarijam," bodo sprožile žalost, jezo, odpor, prizadetost – čeprav imamo morda najboljše namene. Si predstavljate, da bi vam vaši starši rekli kaj podobnega?
• Bodite pozorni na znake, ki kažejo na motnje hranjenja. Nenavadno hitro izgubljanje telesne teže, hranjenje na skrivaj, brskanje po krožniku, nenehno poudarjanje prevelike telesne teže, nošenje prevelikih ali pretesnih oblačil, dolgotrajno zavračanje hrane, izogibanje družabnim stikom, pogosto zadrževanje v kopalnici, zlasti po obrokih, skrivanje hrane v sobi, prenajedanje, hitro in izrazito nihanje telesne teže … vse to so lahko znaki, da vaš otrok potrebuje pomoč strokovnjaka.

V Sloveniji je samo približno 20 odstotkov najstnic zadovoljnih s svojo telesno podobo, pri fantih se ta odstotek suče okrog 50 odstotkov. Najpogostejša odziv je pretirano ukvarjanje z zunanjostjo. Ene zanese v pretirano hujšanje ali druge oblike motnje hranjenja, drugi postanejo obsedeni s športom. Vse več se jih, potem ko odrastejo, odloča za korektivne kirurške posege.

TELESNA DISMORFIČNA MOTNJA
Normalno je, da skrbimo za svoj videz in da s kakim delom telesa nismo docela zadovoljni. Toda če se misli o lastni telesni pomanjkljivosti stopnjujejo do te mere, da se obsedeno in pogosto ogledujemo v ogledalu, nenehno preverjamo telesne nepravilnosti in jih poskušamo odpraviti; če smo zaradi telesnih napak ali pomanjkljivosti nenehno vznemirjeni in nejevoljni; če bližnje obremenjujemo z vprašanji o svojem videzu ("Se ti ne zdim debela?" "Meniš, da je moj nos predolg?" "Kaj če bi si dala povečati prsi?"); če naposled zaradi tega omejimo družabne stike, se spopadamo s telesno dismorfično motnjo (TDM). To je motnja v doživljanju lastnega telesa oziroma katerega od njegovih delov. Čeprav človeka, ki se spopada z njo, bližnji vidijo kot povsem normalno osebo, ima prizadeti občutek, da ga iz ogledala gleda podoba, kakršne vidimo v zabaviščnih parkih: konkavna ali konveksna ogledala ter ogledala z drugimi napakami, v katerih smo videti popačeni. TDM, obsedenost s svojim videzom, prodre v celotno posameznikovo življenje, saj ga nenehno obremenjuje. Tako se naseli v njegove odnose z drugimi in ga lahko začne onemogočati tudi na področjih, na katerih je bil prej uspešen, lahko pa se tudi socialno popolnoma izolira.

Kaj natanko je vzrok za pojav TDM, še ni jasno, več raziskovalcev pa ugotavlja, da pri ljudeh s TDM, z drugimi obsesivno-kompulzivnimi motnjami, tesnobo in depresijo, prihaja do motenj pri uravnavanju ravni serotonina, k čemur smo lahko nagnjeni tudi genetsko. Težava je v tem, da je težko ugotoviti, koliko ljudi dejansko ima TDM. Pacient sam težko prepozna svoj problem (težavo vidi v svojem videzu, ne v svojih izkrivljenih mislih), zdravniki pa pogosto niso dovolj pozorni na morebitne duševne motnje svojih pacientov. Vsekakor gre za resen problem, ki zahteva strokovno obravnavo.

KAKO VESTE, DA STE OBSEDENI S SVOJIM TELESNIM VIDEZOM?

• Večino časa razmišljate, da ste (pre)debeli.
• Zaradi lastnega telesa vas mučijo občutki sramu in krivde.
• Izogibate se družabnim situacijam, ki namenjajo poudarek telesnemu videzu
• Vaša teža pogojuje vaše počutje.
• Svoje telo nenehno primerjate s telesi drugih ljudi.
• Svojo podobo nenehno preverjate v ogledalu.
• Svoje telo tlačite v konfekcijsko številko, za katero menite, da bi jo morali imeti, in ne v tisto, ki vam je v resnici prav.
• Druge sprašujete, koliko tehtajo, in te podatke uporabljate kot merilo za telesno težo.
• Od drugih poskušate izvedeti, kako debeli ste.
• Svoje telesne teže se sramujete.
• Nenehno preverjate družbeno določene znake debelega, grdega telesa, kot so strije, celulit, čezmerna poraščenost …
• Pred partnerjem se neradi slečete ali preoblačite.
• Strah vas je tehtanja.
• Pred drugimi se norčujete iz svojega telesa.
• Raje nosite vrečasta oblačila.
• Pred ogledalom "simulirate" želeni telesni videz (trebuh vlečete noter, stiskate zadnjične mišice itn.).

Viri:
http://www.pozitiv.si/biti/images/stories/PDF/LEPOTA.pdf
http://www.tosemjaz.net/clanki/529/detail.html
http://www.playboy.si/branje/clanki/lep-kot-grski-bog/
www.jana.si/druzina-in-dom/eva...-/Hci-misli-da-je-grda.html
http://www.iskreni.net/vzgoja-in-starsevstvo/vzgoja/399.html
http://www.alenkarebula.com/index.php?id=212&page=include/vidi.php
http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Janicijevic-Melina.PDF
http://dat.si/publikacije/myarticles/Nika/86/Dru-ba--mediji/138
http://www.solazazivljenje.si/aktualno/vpliv_matere_na_telesno_samopodobo_hcerke.html
http://www.planet-lepote.com/odnosi_in_dobro_pocutje/odnosi/odnos_do_svojega_telesa
http://www.rtvslo.si/modro/content.php?id=140
http://dat.si/publikacije/Article/-enska-telesa-kmalu-kot-plasti--269-ni-izdelki-/254
http://www.bambino.si/otrokova_samopodoba