STA je poročala, da so zamaskirani štirje tatovi predzadnjo februarsko nedeljo zvečer oropali 60-letnega župnika Janeza Šilarja iz župnišča v Borovnici. V župnišče v Borovnici so tatovi v zadnjih dveh letih vlomili že petkrat, da bi preprečili vlome pa so zamenjali več protivlomilnih vrat. Med vzroki za poslabšanje varnosti duhovnikov je nadškof Stres omenil tudi pogosto poročanje nekaterih medijev o domnevnem bogastvu Katoliške cerkve.

Nobena stvar v življenju ni naključje. Tako posameznik kot organizacije so podvržene zakonu setve in žetve oz. akcije in reakcije. Če seješ slabe stvari, potem boš enkrat tudi žel slabe stvari, razen če napačnih potez ne priznaš, jih iskreno obžaluješ in poravnaš škodo, ki si jo povzročil. Ali niso vlomi v cerkve in župnišča bumerang za katoliško cerkev, ki je v vsej svoji krvavi zgodovini na najbolj sramotne načine prišla do bogastva?

Po vsem svetu danes to bogastvo verjetno znaša več 1.000 milijard evrov, ki je bilo v velikem številu primerov pridobljeno, kot to izhaja iz zgodovinskih zapisov, na nezakonit in nepošten način. Iz raznih virov je namreč znano, da se je cerkev ukvarjala s trgovino z ljudmi in imela sužnje, tlačani so morali plačevati tudi cerkvi, cerkev je prodajala titule, funkcije, blagoslovljena pisma, ..., uvedla je tudi trgovino z odpustki.

Menihi in drugi cerkveni ljudje so ponarejali listine, da so prišli do zemljiške posesti. Bili so tudi papeži in škofje, ki so obogateli od prostitucije, imeli so celo lastne bordele. Eden najbolj sramotnih načinov, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev.

Tako inkvizicija končno ni bila nič drugega kot ropanje in linčanje, četudi sedanji papež danes to predstavlja drugače in javno izjavlja, da je bila inkvizicija »napredek«. Cerkveni knezi so vedno znova pobirali krvnino, in sicer na tako ekstremen način, da je takrat obstajala krilatica, ki se je glasila: najhitrejše in najlažje sredstvo, da se postane bogat, je sežiganje čarovnic.

Glavni faktor pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike, zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina. Cerkveni oče Salvian je že v 5. stoletju pridigal: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Papež Aleksander III. je leta 1170 odredil, da ni veljaven noben testament, ki ni bil narejen v prisotnosti duhovnika. Vse to in še marsikaj drugega negativnega je podlaga današnjega cerkvenega bogastva.

In vsega tega naropanega in nepošteno pridobljenega bogastva, ki verjetno znaša več milijard evrov, cerkev še vedno ni vrnila. Veliko teh podatkov o nezakonitem delovanju cerkve je zbral znani in svetovno priznani cerkveni zgodovinar ter pisatelj Karl Heinz Deschner, ki je izjavil: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je rimskokatoliška cerkev.

Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in s pomočjo moje »kriminalne zgodovine krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.« Karl Heinz Deschner, Die beleidigte Kirche, s. 42.

Slavko Brumen, Križe