Piše: Aurigo

Moje srečanje s Pašmanom je potekalo iz dveh razlogov. Prvič, občutiti kakšna je scena v »nju agevskem« kampu. Drugi razlog za obisk tega otoka so moja prva leta življenja. Mimogrede sem se nameril obiskati otok Ugljan, da tam poberem svoje energije, ki sem jih pustil v otroštvu.

Otok Pašman smo imeli v takratnem času za civilizacijsko zaostali otok. Tudi kakšen letoviški otok ni bil, bil je otok, kjer so bile doma ovce, kmetijstvo in kamen. Zdaj vidim, da je to takrat bilo dobro, da ima to pozitivni doprinos k celoti, ker ostane vsaj nekaj neokrnjene,  nepozidana narava.

Ob mojem prihodu, se malo udarim s prirediteljico te priredbe. Ne po moji krivdi. Prej po njeni. Sama je prosila. Vsega dreka mi ni potrebno vedno požreti. Ne vem zakaj, a nekaterim ljudem se vidi, da prenašajo svoje življenjske vzorce iz enega življenja v drugega. Teptajo še naprej v svojem življenju, vse okoli sebe.

Zatem se mi prikaže slika. V enem od prejšnjih življenj je bila »opatica«. To je predstojnica ženskega samostana. Ta življenjski vzorec, komandirati ali ukazovati drugim in ob tem uživati, vleči energije, se ji prenaša iz enega življenja v drugega. Za kazen mora v mojem tednu »bildati« z osebnim trenerjem, ker ni nobenega interesenta, ki bi hodil na te jutranje telovadne seanse v kampu. Spiridion mi kasneje omeni, da se ni kaj dosti spremenila in da moja ugotovitev ni napačna. To je običajna »new age« scena, nič delati na sebi.

Vsekakor je bila v kampu odlična hrana, ko jo je z veliko ljubeznijo pripravljal eden od kuharjev. Proti koncu nas je povabil na meditacijo k njegovemu indijskemu guruju. Naj pritrdim, kakor je zvest pri svoji ljubezni do svojega učitelja (wahu guru), tako tudi dobro kuha in se posveča hrani za svoje goste z vso svojo ljubeznijo do bližnjega.

Pred prihodom sem doma, po zemljevidu Dalmacije s svinčnikom vlekel zmajeve črte iz Slovenije, vse do otoka Pašmana. Kockasti razdelki so velikosti od 2 do 3 centimetre, pri katerih se kaj hitro zmotiš, posebej če je tako majhno merilo in tako velika razdalja. Ampak imam srečo. Nekako ulovim te črte do Pašmana. Ob prihodu v Tkon na Pašmanu po srečnem naključju dobim še pomorsko karto v povečanem merilu, s katero malo bolje diagnosticiram potek zmajevih črt na teh dveh otokih. Izhodišče je sečišče zmajevih črt v benediktanskem samostanu Svetega Kuzme in Damijana na majhnem hribčku imenovan Ćokovac, med Tkonom in pri Ugrinićih. Tukaj poteka »močna« zmajeva črta«, središče zmajevih črt. Po kasnejših informacijah mi to tudi potrdijo drugi viri.

Čez eno leto to obelodanijo Damanhurjevci na njihovi seansi. Samostan na Ćokovcu je imenovan za rojstno hišo pismenosti – središče glagoljaštva. Prvotna zgradba je zgrajena v 12. stoletju v romanskem slogu, ko se menihi umaknejo iz razrušenega samostana v Biogradu na moru. Leta 1345 samostan porušijo Benečani. Menihi ga v 14. do 15. stoletju na novo zgradijo v gotskem slogu. V samostanu sta vzniknila tudi dva kasnejša nadškofa, eden imenovan v Hvaru in drugi v Šibeniku. Leta 1808 Francozi samostan razpustijo, bendiktanci znova naselijo ta samostan leta 1961. Samostan hrani »Pašmanski brevir« iz 14. stoletja in »Tkonski zbornik« iz 16. stoletja, ki sta glagoljaškega izvora. Samostan je imel tudi najstarejšo regulo svetega Benedikta, ki je bila pisana v glagoljici iz 14. stoletja, ki se sedaj hrani v Arhivu HAZU. Razen tega ima samostan najštevilčnejšo zbirko hrvaških glagoljaških napisov vrezanih v kamen iz 16. stoletja. Samostan je odprt samo od 16. do 18. ure, zato mi ni uspelo zaiti v njega in preveriti njegove energije znotraj samostana. Včasih tako odkriješ pravi biser.

Preko obeh cerkev v Tkonu (cerkev svetega Tomaža in tista druga na hribčku) poteka Jurijeva zmajeva črta. V eni smeri se nadaljuje naprej na otok Gnalič, na drugi strani teče ta zmajeva črta ob samostanu sveti Duje v Kraju. Čez sam kamp, kjer se odvija new agevska scena, ne poteka zmajeva črta. Jurijeva zmajeva črta poteka čez naselje Kraj in teče naprej na obali pod kampom, kjer sta na kamnu sliki dveh angelčkov in nekaj par metrov pod frančiškanskim samostanom svetega Duje. Tam kjer so postavili kip svetega Frančiška in takoj za spomenikom je postavljen v liniji nekakšen menhir. Samostan je bil zgrajen leta 1390 gotskem stilu, zatem popravljen v renesansi. Kasneje je bil predan prebeglim frančiškanom iz Bosne (l. 1398). V samostanu je muzej knjig in rokopisov, cerkvenega posodja, arheoloških reliktov in s sliko Matere božje z malim Jezusom iz 15. stoletja.

Čez cerkvico v Neviđanih gre pomožna zmajeva črta. V Neviđanih hranijo kot znamenitost kamniti kip svetega Mihaela iz 12. stoletja. Pomožna zmajeva črta teče čez cerkev v Pašmanu. Marijina črta gre čez zaliv U Solinama, ki leži na drugi strani otoka nasproti Kraja. To je tam kjer se nabira tisto zdravilno blato iz turističnega prospekta. Zato je verjetno blato res zdravilno, ker poteka čez zaliv močna zmajeva črta.
Naslednjo zelo energetsko močno točko najdemo na otoku Ugljanu. To je majhno turistično ribiško mestece Kukljica. V Kukljici je središče zmajevih črt. Zmajeva črta čez cerkev Janeza Krstnika je odprta, znotraj so razstavljeni čudoviti angeli. Sprehod po obali te energijsko osveži. Po obisku tega kraja mi je povsem jasno, zakaj me je v otroštvu ta kraj tako privlačilo, ta bi tam kar ostal, četudi sem bil tam samo enkrat na obisku pri sorodnikih. Če bi kdaj gradil hotelski kompleks, bi ga gradil v tem majhnem mestecu, ki je polno energij. Tudi tisti, ki se bo odločil za letovanje v tem kraju, npr. v Zeleni Punti, ne bo zgrešil svojega letovanja. (Kihnem.) V enem tednu se bo v tem kraju povsem regeneriral, kajti energetske točke mesta so tam povsem odprte.

Čez mestece Preko na Ugljanu teče pomožna zmajeva črta. Čez otoček Galovac, ki leži nasproti Preka, teče Jurijeva zmajeva črta. Preko vrha svetega Mihaela, ki je v neposredni bližini Preka in iz katerega je lep razgled na Iž in Dugi otok, poteka pomožna zmajeva črta. Na vrhu so postavljeni različni radarji, mobilne postaje, zato kar brenči od tega novodobnega orodja.

Na otoku Ugljanu imamo še eno zelo dobro energetsko zmajevo točko. To je Mihaelova zmajeva črta, ki poteka čez cerkveno posest (nekdanji samostan) na koncu naselja Ugljan. Zmajeva črta teče naprej čez majhen plitek zalivček, kjer je vodno veliko kopalcev in je posebej primerno za otroke ter naprej čez gostilnico nasproti cerkvene posesti. Cerkveno posest, ki je ograjena, očitno v današnjih dneh uporabljajo župniki za počitnice. Ko sem bil v otroštvu parkrat v tem delu, mi je ta prostor ostal v spominu, kot majhen raj. Torej, nisem sem se motil. Energijo na tem kraju so božanske mehke. Na koncu otoka Ugljana imamo še samostan frančiškanov, katerega mi ni uspelo obiskati, a na mojem zemljevidu čez ta samostan poteka Marijina zmajeva črta.

Ker sem zaradi prošnje opatice izpustil energijsko obdelavo Zadra pri mojem prihodu, se moram sedaj vrniti nazaj v to mesto s trajektom preko otoka Ugljana. To je bil tudi moj tretji namen ob obisku tega dela Dalmacije, samo so se vse stvari obrnile. V Zadru (nekoč Iddasa, Jader,  pod Rimom Colonia Julia Jader, ital. Zara) si ogledam romansko cerkev svetega Donata iz 9. stoletja, ki ima zelo dobro akustiko in rimske izkopanine v centru mesta. Ob pripekajočem soncu se odpravim zasledovat zmajevo črto, ki teče preko samostana svetega Frančiška, ki je zgrajen leta 1221 in doma upokojencev. Cerkev v okviru samostana svetega Frančiška je najstarejša dalmatinska gotska cerkev. Celoten kompleks je vreden ogleda. Kaj veliko časa nimam. Naredim na hitro dve fotografije notranjščine samostana in se z naglico odpravim proti majhni cerkvi Mariji od zdravja, ki je zgrajena v 18. stoletju. V tej cerkvi je postavljen mavzolej nadškofa Zmajevića (lep priimek). Nekaj metrov naprej leži katedrala svete Stošije.

Katedrala svete Stošije ali svete Anastazija je triladijska romanska cerkev iz 12.-13. stoletja, z dvema velikima rozetama na vhodni strani katedrale. V cerkvi so shranjene relikti te svetnice, ki je bila sežgana na grmadi na začetku 4. stoletja. Grki verujejo, da ta svetnica razstruplja zastrupitev s strupom, zato jo imenujejo pharmakolytria. Za Slovane je to zavetnica in priprošnjica za arestante, torej pomaga zapornikom in jih osvobaja okov. Prikazujejo jo tudi s škarjami v rokah, zato je tudi zaščitnica pred cenzuro tiska. Bolniki molijo k njej zaradi prenehanja glavobola ali bolečin v prsih.

V katedrali svete Stošije, ob koncu mojega popotovanja po Zadru, odkrijem čudovit simbol na obstranskem delu lesenega sedeža. Ker je prepovedano fotografiranje komaj dobro ujamem to prečudovito simboliko – človeške resnice. Osemdelno človeško pot iz kosti. Fotografija sama pove vse.

Še ena zmajeva črta v centru mesta mi je ostala. Odpravim se proti cerkvi svetega Mihaela. Na portalu cerkve svetega Mihaela iz 14. stoletja je prikazan Mihael, ki tehta dušo. Na eni strani tehtnice, se na skodelico obeša hudiček, da vzame dušo k sebi. Čez to cerkev arhangela Mihaela teče zmajeva črta. Cerkev je zaklenjena, zato se usedem v kafič nasproti vhoda cerkve in si privoščim kapučino. Ljudje hodijo mimo v svoji nezavednosti, a energije tukaj so prečudovite. Škoda, ker moram počasi iti naprej.

Pričakuje me romarski kraj Medjugorje v Bosni. Do tam je še nekaj ur vožnje. Tekst o izkušnjah iz Medjugorja bo po vsej verjetnosti objavljen elektronski knjigi. Naj za radovedne navedem le nekaj. Energije v Medjugorju so ene najmočnejših energij, kar sem jih doslej občutil. Delujejo dan in noč. Energije so razporejene v tempelj Davidove zvezde. Za primerjavo lahko podam; takšne so energije na Brezjih: po kakšnem dežju spomladi z mavrico, ko se vse očisti. Te močne, božanske energije v Medjugorju me ne presenetijo. Frančiškani so stregli prihod teh energij skorajda 50 let, od leta 1934 naprej. Vse do leta 1981, ko naj bi se začela prikazovati Marija otrokom iz Bijakovićev. Bralci, ste morda mnenja, da če bi resnično obstajal križ, na katerega so pribili Jezusa Kristusa v Jeruzalemu, oddajal kakšne takšne energije? Zgodbo o tem bom razgrnil v prihodnosti.

Za konec tega teksta naj zapišem odlično zadnjo misel iz odličnega genskega intervjuja iz Sobotne priloge Dela, z B.M.Z.jem: »Bodo res videli, da so bili ukradeni sami sebi?« Res škoda, da se je ta človek od leta 1990 potikal po politiki in sodnijah. Se torej vračamo v leto 1991?