V vrtincu razpletanja krvave sage o bulmastifih želimo društva za zaščito živali predstaviti svoj pogled na razvoj dogodkov od napada psov na g. Stanislava Megliča leta 2006 do nedavnega usodnega napada na skrbnika. Ob tem želimo javnost seznaniti z nekaterimi nepravilnostmi, ki smo jih ugotovili pri svojem delu in brez obravnave katerih po naši oceni ne bo mogoče zagotoviti celovite in nepristranske preiskave te afere, zlasti ne z vidika zaščite živali.

Veterinarska uprava Republike Slovenije po našem mnenju svojega dela ni opravljala tako, kot ji nalaga zakon, zato je v veliki meri odgovorna za škodljive posledice tragedije. Če bi bila veljavna zakonodaja spoštovana, varnost ljudi in živali ne bi bila ogrožena.

Ob izmenjavi informacij ter izkušenj med posameznimi društvi smo ugotovili, da se imena ponavljajo, zaslediti pa jih je tudi v sagi o bulmastifih. Direktorica VURS Vida Čadonič Špelič v javnosti zopet podaja pomanjkljivo utemeljena in sprenevedava pojasnila o ravnanjih uprave, ki jo vodi. Zaradi očitnega podcenjevanja zdravega razuma slovenske javnosti se o njih zdaj izčrpno razpravlja.

Prosimo za dosledno pojasnilo njenih izjav glede spolne zlorabe psov. Po naših izkušnjah vodja VURS ni mož beseda. V zvezi s kršitvami in nepravilnostmi, na katere opozarjamo, navkljub obljubam ničesar ne ukrene. Pri praznih obljubah je ostalo tako v primeru bulmastifov, kot tudi v drugih primerih neučinkovitosti veterinarske inšpekcije, zaradi katere področje zaščite živali ni pod nadzorom.

Naj spomnimo samo na večletno evidentirano trpljenje kranjskogorskih hrtov, ob katerem je gospa direktorica Čadoničeva kljub slikam in posnetkom očitno neprimerno oskrbljenih hrtov v televizijsko kamero brez sramu izjavila, da inšpektor ob pregledu ni ugotovil nobenih kršitev.

VURS je svojo prvo odločbo glede bullmastifov izdal skoraj dve leti po napadu na g. Megliča. Psi so bili zaseženi kot dokaz, vendar je bilo treba pri ravnanju z njimi vseeno upoštevati Zakon o zaščiti živali. Ni znano, kakšna je bila aktivnost VURS v vseh teh letih. Kolikor nam je znano, psi niso bili niti temeljito veterinarsko pregledani, niti vpisani v register nevarnih psov, prav tako ni stekel noben drug postopek.

VURS doslej ni vzpostavil tega registra nevarnih psov, kot tudi ne centralnega registra vseh psov v državi, čeprav mu zakon oboje nalaga že leta. Obstaja le neka delna, v veliki meri neverodostojna evidenca, kar je sramota. Označevanje psov in vpis v register sta namreč temeljni predpostavki za učinkovito vzpostavitev odgovornega skrbništva.

Malomarno delo VURS na tem področju omogoča, da v posameznih primerih mučenja živali kršitelji ne odgovarjajo, breme zdravljenja in oskrbe zlorabljenih, zapuščenih živali pa je naloženo vsem davkoplačevalcem, saj se veterinarska oskrba teh živali in zavetišča financirajo iz javnih sredstev.

Vendar VURS tudi za ureditev zavetišč ni poskrbel, kot velevajo predpisi, zato z nastanitvijo živali v zavetišče pogosto njena zaščita še ni zagotovljena. Glede na družbeno vlogo zavetišč za zapuščene živali je nepojmljivo, da moramo pri nas društva vlagati prijave tudi zoper zavetišča. Nekatera zavetišča namreč ne izvajajo predpisanih nalog, temveč se z obstoječim sistemom finančno okoriščajo.

Ureditev omogoča, da zavetišče za oskrbo zapuščenih živali prejme plačilo občine in sicer za 30 dni popolne oskrbe, potem se lahko žival evtanazira, če je ni možno oddati. Sistemsko vgrajenih vzpodbud, da bi se žival oddala v posvojitev ni. Skrb za iskanje skrbnikov teh živali je tako prepuščena odločitvi imetnika zavetišča, nepravilnosti niso z ničemer sankcionirane.

Pri brezvestnem imetniku zavetišča se nastanjene živali takoj pretvorijo v postavko matematičnega izračuna, katerega cilj je dobiti čim višji rezultat. Tudi to je sramota in prepričani smo, da se noben davkoplačevalec s tem ne bi strinjal.

Predlagamo preiskavo, koliko je bilo evtanaziranih psov po posameznih zavetiščih v razmerju do vseh nastanjenih, koliko psov in mačk v zavetiščih je bilo pred evtanazijo steriliziranih, operiranih, cepljenih ali kako drugače veterinarsko oskrbovanih, predlagamo natančen pregled veterinarskih kartotek vseh teh posegov ter da se preišče tudi nepravilnosti pri cepljenjih in prijavi psov v centralni register psov, zlasti kadar gre za časovno oddaljenost od nastanitve živali v zavetišče, saj takšno stanje omogoča zlorabe na način, da se zaračunavajo storitve, ki niso bile zares opravljene.

Za nadzor nad delovanjem zavetišč je pristojen VURS. Glede na najnovejše izsledke upravičeno dvomimo, da je bila zagotovljena zaščita razvpitim bulmastifom, zato zahtevamo natančno preiskavo vseh okoliščin njihove nastanitve v zavetišču, tako glede veterinarske oskrbe in financiranja, kot tudi prešolanja, ki se je izvajalo.

Po naših podatkih pasja šola Meli centra Repče d.o.o., v okviru katere na območju Trebnjega deluje tudi slabo urejeno zavetišče za zapuščene živali, nima nobenih licenc ter deluje mimo vzpostavljenega sistema šolanja Kinološke zveze Slovenije, zato nas zanima na kateri podlagi so samooklicani inštruktorji navedene pasje šole prišli v stik z bulmastifi v zavetišču Gmajnice in kako je mogoče, da takšna pasja šola sploh deluje? Je veterinar zavetišča Meli center Repče d.o.o. in nekdanji upravnik zavetišča Gmajnice, ki je imel z bulmastifi prav tako opraviti, res soprog vodje sektorja za zdravstveno varstvo in zaščito živali pri VURS, torej svoje nadzornice, ali ni to sporno?

Po izjavi gospe Čadoničeve je bolje imeti slabo zavetišče, ki ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev in nalog, kot pa ga sploh ne imeti. Takšno stališče je nerazumno. Iz davkoplačevalskega denarja plačana nadzorna inštitucija bi morala taka zavetišča bodisi sanirati z upravnimi postopki, bodisi v kolikor to ni uspešno, zapreti.

Bolje je kanalizirati sredstva v razvoj dveh ali treh zavetišč za celo Slovenijo, ki bodo ustrezala zakonskim pogojem ter civilizacijskim standardom glede oskrbe zapuščenih živali in bodo zavzeta tudi pri iskanju novih primernih domov zanje. Neprimernih zavetišč za živali ne potrebujemo. Dokler se taki problemi pometajo pod preprogo, morda tudi s pomočjo dobrih zvez in poznanstev, sorodniških in prijateljskih odnosov, bodo nekateri brezvestni imetniki zavetišč lepo in udobno živeli na račun nemočnih živali.

Društva in posamezniki svoje delo opravljamo temeljito. VURS redno obveščamo o ugotovljenih nepravilnostih. Ob prijavi kršitev konkretne primere podpremo tudi z ustreznimi dokumenti, pričanji, slikami, video gradivom in po potrebi drugimi dokazi, pa vendar se postopki po večini razpletejo nezadovoljivo, ali sploh niso uvedeni, zaradi česar zaščita živali ni zagotovljena.

V najboljšem primeru v odgovor na vloženo prijavo prejmemo obvestilo uradnega veterinarja, da je bil kršitelj opomnjen, ali da je bil z njim dosežen dogovor. Čeprav gre za kršitve, za katere so v zakonu predpisane kazenske sankcije, globe niso izrečene. Vse prevečkrat inšpektor očitno izkazanih kršitev sploh »ne ugotovi« in v odziv dobimo pikra neutemeljena pojasnila, zakaj postopek ni bil uveden, ali celo grožnje s sankcijami zaradi lažne prijave.

Zakon o zaščiti živali ni zapleten in veterinar ga ne more nič bolje interpretirati kot kdorkoli drug, predvsem pa ne morejo nastati razlike pri osnovnih in splošno znanih pojmih, kot so na primer vrsta kožuha, oskrba z vodo, hrano ali izoliranost pasje ute.

Prav tako ocenjujemo, da uradni veterinar ne more opraviti inšpekcijskega pregleda prek telefona, kot je bil denimo opravljen po vrnitvi bulmastifov, ko je inšpektor naletel na zaprta vrata. Po naših izkušnjah je neozaveščenost ter neodgovornost večine skrbnikov psov v Sloveniji precejšnja in neučinkovitost veterinarske inšpekcije kot nadzornega organa neposredno pripomore k vzdrževanju takšnega slabega stanja.

Društva zato menimo, da gre pri delu dejavnosti VURS ter nekaterih zavetišč za zapuščene živali za tako pomanjkljivo zagotavljanje javnih dobrin in tako nesmotrno porabo javnega denarja, da zahtevamo pojasnila, odstop vodstva VURS, natančno preiskavo, finančno revizijo in sankcije za vse odgovorne.

Podpiramo umirjeno, premišljeno spreminjanje zakonodaje, pri katerem želimo biti udeleženi, g. Stanislavu Megliču pa želimo, da čim prej okreva in prejme odškodnino.

Društvo za zaščito in pomoč živalim v stiski LAJKA
DRUŠTVO ZA ZAŠČITO ŽIVALI LJUBLJANA
DRUŠTVO ZA ZAŠČITO ŽIVALI KOČEVJE
DRUŠTVO ZA ZAŠČITO ŽIVALI POSAVJE
DRUŠTVO ZA ZAŠČITO ŽIVALI POMURJE
DRUŠTVO ZA ZAŠČITO ŽIVALI TREBNJE
MAČJELOVKA, DRUŠTVO ZA POMOČ PROSTOŽIVEČIM MAČKAM
ter nekateri zainteresirani posamezniki