Marjan Ogorevc, bioterapevt

Zgodba, ki je spodbudila moj čustveni odziv, se je pripetila v enem izmed slovenskih vrtcev v teh časih, in ne pred petdesetimi leti. Znanka me je prosila za pomoč, ker preprosto ni vedela, kako bi ravnala: njeni petletni hčerki je zdravnik, po tistem, ko je v vrtcu vedno znova bruhala, kadar so jo prisilili, da poje meso, ki ga doma ne uživajo, postavil diagnozo gastritis. Poleg tega so vzgojiteljice otroka v vrtcu opredelile za neprilagojenega.

Otrokovo mater je pred dnevi poklical eden izmed staršev, ki je deklico ob uri, ko naj bi minil čas počitka in začenjajo starši prihajati po svoje otroke, videl sedeti za mizo ob polnem krožniku. Kosilo otrokom postrežejo že opoldne, deklica pa je morala sedeti za mizo vsaj dve uri. Ker izhaja iz vegetarijanske družine, ne je mesa niti v vrtcu.

Vzgojiteljica je vztrajala in jo kaznovala s sedenjem za mizo, dokler ne poje vsega. To so potrdili tudi v vrtcu, vzgojiteljice namreč menijo, da ravnajo koristno, tako kot naj bi bilo tudi uživanje mesa nujno za rast in zdravje. Za kolumno tega tedna sem pravzaprav imel pripravljeno temo z mojega potovanja po Šrilanki. Ta pripoved pa je v meni sprožila tak čustven odziv, da sem moral dati prednost problemu, za katerega se zdi, da bi ga družba morala že zdavnaj prerasti.

Povrnimo se k deklici in njenemu bruhanju. Zdravnik predlaga jemanje ustreznih zdravil, če se otrokovo stanje ne izboljša, pa gastroskopijo. Medicini ne mislim oporekati načina diagnosticiranja niti omenjenemu zdravniku verodostojnosti zdravniške ugotovitve.

Vendar pa me je zbodla površnost pri obravnavanju problema; celo laiku mora biti jasno, da težave deklice izvirajo iz okorelosti vzgojiteljic, njihove slabe strokovne usposobljenosti, nepoznavanja principov prehranjevanja, nespoštovanja dekličine družine, slabega odnosa do drugačnosti, predvsem pa, in to je ključno, iz odsotnosti empatije, tudi zdravnikove.

Odklanjanje mesa pri otrocih ni nič nenavadnega, pravzaprav je celo zelo pogosto. Če je deklica zdrava in njen organizem ne kaže pomanjkanja po osnovnih snoveh, potem ni nobenega razloga, da bi jo silili k uživanju mesa. Sploh pa, če so bili v vrtcu opozorjeni na njeno prehransko usmerjenost. Pustimo ob strani dejstva, da za rast organizem ne potrebuje nujno beljakovin v obliki mesa, čeprav je omenjeni dogodek izšel prav iz tega stereotipa.

Tudi ne mislim tokrat govoriti o tem, da poznamo vrhunske športnike, ki se prehranjujejo vegetarijansko; vem, da so se vegetarijanskim materam rodili zdravi otroci, niti ne nameravam opozarjati na vse več bolezni srca in ožilja, ki jim botruje tudi čezmerno uživanje mesa. Tudi to, da se otroci zavedajo, kako kruti so načini vzreje klavne živine in načini usmrtitve, tokrat ni tema razprave.

Najbolj me namreč skrbi, da toga stališča do zdravega prehranjevanja zastopajo tudi uradne ustanove. Kako to rešiti, kadar so vpleteni otroci, ki se nimajo priložnosti braniti oziroma se niti ne znajo? Pa pustimo institucije. Vprašajmo se raje, kolikokrat smo starši sami brez vsakršnega občutka otroke silili v nekaj, kar so kategorično odklanjali.

In še, ali jih nismo že v najnežnejših letih na silo skušali navaditi na uživanje določene hrane? Tudi mesa. In to starši počnejo še danes, četudi se zdi, da je največja pridobitev človeške civilizacije prav svoboda. Še bolj smiselno pa je naslednje vprašanje: ali svobodo v mišljenju in izražanju dopuščamo našim najbližjim? Jih navajamo na to, da si jo znajo priboriti, še zlasti svoje otroke? Jim dopustimo, da zmorejo po lastni presoji kar najbolje živeti?

Deklica je zaradi omenjenega kaznovanja doživela več travmatičnih izkušenj. Morda je zato že razvila odpor do vzgojnega sistema in strah pred ljudmi, še posebno pred vsemi, ki ne spadajo v družino. Spoznala je določene mehanizme kaznovanja, ki jih bo kot odrasla morda tudi sama uporabila, ne da bi se njihove neprimernosti sploh zavedala. Danes, ko to pišem, pa mi je dekličina mama sporočila, da deklica, potem ko nekaj časa ni hodila v vrtec in ko so ji povedali, da je nikoli več nihče ne bo silil jesti nečesa, česar ne mara, ni več kazala simptomov vnetja želodčne sluznice.

Dovolimo otroku, da sam pokaže, kaj si želi jesti. Tudi mi smo nekoč kot otroci bolj sledili svojemu instinktu, kaj jesti, kaj je za nas dobro, česa se moramo obvarovati. Predvsem pa smo kot otroci zaznali sproščujočo moč svobode, kadar so nam jo dopustili začutiti.

Vir: revija 7dni