20. februar – 20. marec 2010

Meditacija meseca je ena od možnosti, kako sodelovati s preobrazbami sebe in zemeljskega vesolja. Ne zahteva več kot vsakodnevni trenutek časa, kadarkoli v teku dneva in kjerkoli - lahko se seveda večkrat na dan ponavlja.

Meditacija velja za mesec dni med eno in drugo številko Aure. Ko gre za učinkovanje znotraj zemeljskega vesolja je pomemben ponavljajoč ritem rednega delovanja. Ampak tudi enkraten poskus je smiseln, če se porodi iz čiste radovednosti.

Naj vas spomnim na Andersenovo pravljico o Snežni kraljici. Nedavno sem se poglabljal v vprašanje, kako je mogoče, da tisoči, morda celo milijoni ljudi na Zemlji ravnajo tako kruto in brezvestno s svojimi soljudmi, s so-živalmi, so-naravo (kar pomeni tudi s svojo lastno naravo ali naravo v sebi)…

Nenadoma se mi je odprla slika v neko drugo in zastarelo razsežnost vesolja. Barve prostora so bile temno oranžne in rdeče kot na slikah razpadlih ozvezdij, kakršne na Zemljo pošiljajo satelitski teleskopi. Videl sem velikana – duha tistega preteklega vesolja – sedel je na gorovju, tako mogočen je bil. Nenadoma se prevrne na tla in razbije na milijarde drobnih koščkov. Koščki so z neznansko hitrostjo poleteli skozi vesolje in med drugim zadeli ljudi, da so jim obtičali v srcih, v očeh…

V tistem trenutku sem se domislil Snežne kraljice in gigantskega ogledala, ki so ga peklenščki krohotajoč se nosili vse više v vsemirje, dokler jim ni padlo iz rok in se raztreščilo na nešteto drobcev. A bilo je prav posebno ogledalo. Kdor se je bil pogledal vanj se je videl popačenega.

Če si v njem pogledal čudovito pomladno jutro si videl meglen in turoben dan…Zdaj, ko so razbiti drobci zadeli srca in oči ljudi, so ti videli okrog sebe samo nesrečo, teptanje človekovih pravic, ki ga je treba odpraviti na silo…zdelo se jim je, da je narava okrog njih mrtev predmet namenjen človekovemu brezobzirnemu izkoriščanju…

Malemu Kayu, ki je prej neskončno ljubil svojo Gerdo, se je zdaj, ko mu je drobec ogledala obtičal v srcu in eden v očesu, zdela grda in premajhna zanj. Tako kot srca soljudi je tudi njegovo srce poledenelo v razumskem premisleku. V zaključni sceni ga vidimo, kako skuša poledenel iz ledenih kock sestaviti besedo »večnost« in mu nikakor ne uspe.

Ne pravim, da je človeštvo pred tremi, štirimi tisočletji zadela nepopravljiva nesreča, ko smo zabredli v kozmični snop v Andersenovi pravljici opisane »inspiracije« in začeli postopoma gledati nase in na svet okoli sebe kot razumska bitja. Trajalo je stoletja in stoletja.

Zgodovina opisuje vedno bolj krute vladarje željne oblasti, zasužnjena ljudstva…potem pa ponosne zmagovalce nad naravo, sposobne kontrole nad genskimi zapisi in zemeljskim bogastvom – vendar nič manj okrutne, ko gre za samomorilske bombne napade, izkoriščanje delovne sile ljudi in življenjskih potencialov narave.

Zdaj ni nobenega dvoma več, da teka stvari ne bomo mogli spremeniti, če se ne izvijemo iz razumskega krča. Naj napišem še enkrat, kar sem napisal nič koliko krat: z razumom ni nič narobe – narobe je, da smo (skoraj) povsem pozabili na zavest, spomin in ljubezen srca, na večrazsežnostne oči naše intuicije, na našo sposobnost svet videti hkrati objektivno in subjektivno, na ustvarjalne in osrečujoče potenciale čustvenega sveta znotraj nas in povsod okrog nas.

Pozabili smo, da je narava živa, na svoj način čuteča, misleča in komunikacije sposobna partnerica človeštva…Vse to lahko vemo, vendar dokler ostanemo ukleti v ledeni oklep razuma kot našega edinega načina tu-biti, nam vse to čudovito vedenje ne pomaga dosti.

Meditacija meseca je klic k »razledenitvi« človeške zavesti in otoplitvi srčnih sil v človeštvu in svetu, ki smo ga medtem dodobra predrugačili. Vendar lahko spodbudni klic zazveni le, če se pogumno lotimo naše lastne »oledenitve«; katere morda sploh ne poznamo ali ne priznamo. A se je vredno spomniti, da kot ljudje s človeštvom neizbežno delimo skupno usodo in s tem tudi bremena človeškosti, naj to hočemo ali ne.

• Zberi se, umiri se, bodi prisot(e)n(a).
• Predstavljaj si, da je tvoje srčno območje ovito z debelim ledenim oklepom. (Namen te imaginacije je, da potegne iz podzavesti vse tiste koščke »zadnje ledene dobe«, ki še skriti ležijo v nas.)
• Razvij od znotraj toploto srca, tako a se led začne topiti od znotraj (posledično morda tudi od zunaj).
• Studenci vode (stopljenega ledu), tople približno toliko kot so tople solze, tečejo skozi vse tvoje bitje v svet okrog tebe.
• Ker so potoki in kasneje reke topli kot so tople solze sreče, povzročijo, da se začne topiti led tudi okrog src soljudi in v prostoru zaledenelega človeškega sveta v katerega smo vklenili bitja narave in Zemlje.
• Spremljaj to srečno dogajanje in se veseli.

Marko Pogačnik