Vsem politikom, Vladi RS, poslankam in poslancem, predsedniku države g. Türku, g. Uršiču, ge. Zdenki Čebašek Travnik in vsem ostalim veljakom v Sloveniji in Evropi, prav tako raznim društvom in nevladnim organizacijam v Sloveniji!

Zdaj vem, koliko smo vredni invalidi in kako nas jemljete, nismo vredni niti toliko, da bi nam odgovorili na naša pisma. Tisti, ki pa si že vzamete čas za odgovor, pa je le-ta brezpredmeten in brez vsakršne koristi. Ah, dajte no, spoštovani gospodje pa takšna demokracija in enakopravnost, pa v 21. stoletju kot temu pravite vi.

Prenekatera vrata so nam zaprta, a s tem si zapirate vrata tudi sami sebi, ne samo nam. Tako daleč smo že prišli, da si moramo nekatere invalidske pripomočke tako rekoč sami kupiti, a zraven pa pravite, kako je poskrbljeno za enakopravnost in temeljne pravice samostojnosti invalidov.

Ha, ha, ha, res smešno. Ja, res je, da rabimo pomoč- pomoč osebne asistence, ne pa takšne, ki jo hočete vnesti v zakon kot prostovoljno pomoč- NE, hvala, takšno pomoč imam zdaj, ko mi jo nudijo domači, a zdaj si želim ustvariti čim bolj samostojno življenje.

Ja, invalidi smo res umetniki življenja, ker že tako živimo na robu družbe, a družba nas potiska še globlje. Ja, prav na mednarodni dan hendikepiranih sem se zopet odločila, da vam napišem pismo, ki mu bodo sledila še mnoga, čeprav vem, da ne bom dobila odgovora in ga tudi ne pričakujem.

Kaj ste naredili v teh 20 letih samostojne Slovenije?

NIČ, popolnoma NIČ, razen korupcije, tajkunov, ki se bogatijo na račun drugih in 100 000 nezaposlenih. Z osebno asistenco bi invalidi pripomogli k zmanjšanju nezaposlenosti. Če boste nam nudili osebno asistenco, boste marsikateremu dali možnost, da si najde službo sam. Pri osebni asistenci ne rabiš nobene visoke šole, samo veselje do dela z ljudmi, ki rabijo osebno asistenco za samostojno življenje.

Nekateri mislite tako kot večina naših staršev, da nam je dovolj, da imamo sobico, da imamo za jesti in da dobimo žepnino, če je kdo v domu. Da nam je dovolj, če nas kdo obišče, nam nameni nasmeh in stisne roko. Ja, to je lepo in prav, a mi invalidi imamo voljo, a kjer je volja je tudi pot. A mislim oziroma vem, da nimate volje in interesa, da bi na tem področju res kaj naredili.

Tudi mi si želimo ustvariti družine. Ste se vi spoštovani gospodje in gospe sploh kdaj vprašali ali pomislili: »Kaj pa, če se meni kaj zgodi, da bom rabil osebno asistenco? Kako in kaj se bo takrat zgodilo z menoj? Kdo me bo imel in mi ponudil pomoč? Bom pač pristal v domu, pa kaj?!?«

Ah, seveda ne, kako neumno razmišljanje. Vi o teh stvareh ne razmišljate, ker vam pač ni treba in ker se vam kaj takšnega ne more zgoditi. Če pa se vam bo že kaj takšnega zgodilo, si boste znali pomagati, ker imate financ na pretek.

Zame ni dovolj, da imam sobico, za jesti, da imam žepnino, če bi bila v domu ali v bivalni skupnosti. Doma sem 32 let, v teh letih sem vedno hrepenela in si želela osamosvojiti se. Hrepenenje in volja sta me gnala naprej, da nisem obupala na tej poti, ker sem vedela, da bom našla pot, ki me bo pripeljala do samostojnosti.

Zdaj sem končno našla to pot, si je ne dovolim več vzeti nikomur. Da bom samostojno živela, rabim pomoč, to pomoč pa mi lahko nudi le osebna asistenca, zato je zame strateškega pomena- pa ne le zame, ampak za vse nas, ki si želimo živeti samostojno življenje, da bomo končno lahko odločali o samih sebi.

Ne želim več, da o meni odloča kdor koli drug, mati, sorodniki ali v domu ali bivalni skupnosti vzgojitelji, ne vi, spoštovani gospodje in gospe, ki pišete zakone in odločate o njih, saj sem odrasla oseba in znam odločati sama o sebi, tako kot vi. Pohvaliti pa moram g. Marjana Lačna, direktorja centra v Črni na Koroškem, ki si prizadeva za pravice invalidov.

On je prvi uvedel, da živijo skupaj, ne glede na skeptične pomisleke nekaterih staršev in stroke. G. Marjan Lačen naj vam bo za zgled. On bi moral biti na mestu g. Uršiča, ker bi si prizadeval za pravice vseh invalidov enako.

Srečen moraš bit, da lahko osrečiš drugega in le če osrečuješ, boš ostal srečen.

Mira Čas