Na slovesnosti ob stoletnici izhajanja revije Lovec je Milan Pogačnik, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, izjavil, da je revija Lovec  odprt časopis, da prispeva veliko k dvigu etike in kulture na tem področju in da dokazuje svojo uporabnost.« Vir: http://www.vecer.com/clanekslo2010012205506043

Kakšna kultura je to, da uničujemo življenja drugih bitij? Če človek prelista revije Lovec (možen je tudi ogled revij na spletni strani Lovske zveze Slovenije), najde praktično v celi reviji samo vsebine, ki vzpodbujajo ljudi k nasilju, ne pa k dvigu etike in kulture.

V eni od revij predstavljajo lovca, slovenskega rojaka iz Avstralije, ki ponosno opisuje kako je umoril prašiča kapitalca. Potem na drugih straneh opisujejo lastnosti lovskih pušk, fotografije ponosnih lovcev z svojimi žrtvami, obisk lovcev v vrtcu…Kje je v teh vsebinah etika in morala? Kako je možno, da država dopušča, da lovci svojo nasilno energijo prenašajo celo na otroke v vrtcih?

In minister pravi, da je to odprt časopis. Po njegovem mnenju je torej dobro, da vsi ljudje vidijo, kako lovci izvajajo nasilje nad nemočnimi živalmi. Dr. Marjan Toš, glavni urednik revije Lovec pa je izjavil: »Revija Lovec bogati tudi vsakdan vseh, ki se tako ali drugače ukvarjajo z varstvom narave, še posebej z varstvom živega dela narave.«

Veliko se nas ukvarja z varstvom narave, pa nas ta revija prav nič ne bogati, kvečjemu žalosti. Če so lovci tako navdušeni nad ubijanjem in streljanjem, zakaj se potem ne streljajo med seboj? Verjetno zato ne, ker bi bili potem kaznovani. Pri nas pa je ubijanje živali pod okriljem države celo dovoljeno in zaželjeno. To je nepošten boj.

Živali ne morejo kupiti puške in streljati nazaj, da bi lahko branile svoje življenje. Živalim nismo dali življenja in ga tudi nimamo pravice vzeti. Naj lovci prisluhnejo svoji vesti in si postavijo vprašanje, ali želijo, da se njihovo življenje odvzame na takšen način kot ga oni vzamejo nemočnemu bitju?

Ta občutek praznine, ki ga lovci nosijo v sebi, naj zapolnijo z ljubeznijo, ne z nasiljem  Naj začnejo ceniti svoje življenje. Ko bodo začeli ceniti svoje življenje, bodo začeli tudi ceniti življenje živali. Živali niso prišle na ta svet, da bi jim ljudje določali, kdaj se jim bo zivljenje končalo, da bodo celo življenje živele v strahu pred ljudmi.

Naj se ubijalci živali vprašajo kaj lahko pričakujejo od teh dejanj? Ali se zavedajo, da jim bo življenje povrnilo samo to, kar so dali.oz.v tem primeru odvzeli drugemu bitju Če daš nasilje, potem dobiš nazaj nasilje. Razen, če svojih dejanj ne bodo iz srca obžalovali in prenehali izvajati nasilje nad živalmi. Ali ima takšno življenje, v katerem je polno nasilja, sploh kakšno vrednost? 

Borut Pogačnik, znan grafolog in nekdanji psihoterapevt je v intervjuju za revijo Osvoboditev živali št.3 pred leti razložil psihološko ozadje zakaj nekateri postanejo lovci. Pravi, da  sadizem izvira iz analne faze otrokovega razvoja, ko starši svojega malčka maltretirajo. Citiram: „Pri večini otrok, ki so bili na ta način zlorabljeni, se takrat začne rojevati t.i. sadistični impulz – oni mučijo mene nemočnega, jaz bom pa druge, ki so še šibkejši od mene!

Gre za poistovetenje z napadalcem. Otrok razmišlja: »Jaz se bojim nekoga, ki me tepe, ki ima moč. Torej, če hočem v življenju uspeti, moram tudi jaz druge pretepati. Splača se biti agresiven!« Zato se nekateri otroci že zelo zgodaj znašajo nad živalmi. Sadizem ostane potem v človeku vse življenje, vendar se v odraslosti »pokulturi«. Ker se takrat v javnosti ne spodobi mučiti živali, se ta človek lahko tudi vpiše med lovce in tako se potem po naših gozdovih podi za ubogimi živalmi.«

Katja Vrbovšek, Celje