V reviji Ona (5.1.2010) je bilo objavljeno pismo bralke, v katerem citira škofa Slomška na temo izobešanja razpel po domovih in vzgojnih ustanovah.
Iz škofovega izvajanja se da razbrati, da so zanj divjaki vsi, ki nimajo v svojih domovih izobešenega križa s truplom Jezusa Kristusa.

Navkljub škofovi bojazni nad našo nevernostjo še vedno po domovih visi polno razpel. Delno se to dogaja iz prepričanja ljudi, da s tem častijo Boga, delno pa preprosto iz nekritičnega pogleda na to tisočletno evropsko tradicijo.

Tiste hiše, v katerih so ljudje verni, hkrati pa se v kuhinjskih loncih prekuhavajo in cvrejo trupla živali, gotovo niso krščanske, temveč katoliške. In tistim na nek žalosten način razpelo tudi pristoji.

Krščanstvo je bilo s strani Vatikanske države dokončno zatrto nekje po letu 1.000 našega štetja, saj sta zadnji dve križarski vojni bili usmerjeni ne v Bizanc, temveč proti katarom in bogomilom na ozemlju današnje Francije in Balkana, ljudstvoma, ki sta resnično živeli po nauku in načelih Kristusa in ne papeža.

Papeška vojska je na papežev ukaz pobila cela mesta z namenom dokončnega izkoreninjenja zadnjih zametkov pravega Kristusovega nauka, da se je lahko nato v Evropi dokončno uveljavila potvorjena varianta verovanja, ki spodbuja najnižje strasti, tudi prehranske, in kjer njeni protagonisti kopičijo bogastvo v večji meri, kot katera koli druga posveta organizacija.

Toliko o krščanskih hišah, ki to niso, saj jih krasijo katoliški simboli mučenja in trpljenja, ki so ustrezen simbol te cerkve, nikakor pa ne simbol Jezusa Kristusa in njegovega miroljubnega nauka, miroljubnega tako za ljudi, kot za živali.

Simbol razpela se je uveljavil šele stoletja po Kristusu in utrdil z ustanovitvijo rimske državne religije, to je Katoliške cerkve, ki s svojim zgledom in delovanjem ne sledi Kristusovim naukom, temveč deluje ravno v nasprotno smer. Razpelo predstavlja in je simbol komuniciranja Katoliške cerkve s preprostim človekom skozi celoten čas njenega obstoja.

Gospod Stres se zavzema za ponovno učvrstitev katolicizma v Sloveniji. In Uran je bil verjetno iz tega položaja odstranjen, ker je bil v tem pogledu premalo nasilen. Na primeru vodenja RKC s strani gospoda Rodeta in sedanjega našega ne-pokončnega odnosa glede meje s Hrvaško Vatikan zlahka vidi, kje smo šibki. Nimamo hrbtenice, da bi se uprli počasnemu prefinjenemu nasilju, ki nas s postavljanjem pred izvršena dejstva počasi politično razorožuje ter ekonomsko in ozemeljsko siromaši.

Koliko časa potrebuje človek, da dojame to preprosto igro, je včasih kar nerazumljivo. Še posebej zato, ker je danes na voljo toliko zgodovinskih virov, ki pričajo o tem, da simbol razpela ni predstavljal in ne predstavlja nič dobrega za človeka in njegovo življenje.

Je pa treba priznati, da se je takšna politika Vatikanu že bogato obrestovala. Zato si škof tudi upa zahtevati izobešanje simbolov mučenja, na zidove naših šol. In marsikdo v Sloveniji temu celo nekritično prikimava, saj je to doživljal v svoji mladosti in se je na to navadil ter postal nekritičen.

RKC s takšnimi zahtevami želi Kristusa le še bolj čvrsto pribiti na križ, saj se ji zdi, da se ji v Sloveniji počasi snema z žebljev. Omenjena cerkev je vendarle sodobna naslednica farizejev, tistih farizejev, ki so Kristusa resnično pribili na križ.

Kristus, največji prerok vseh časov, ki je razlagal pravico in resnico, je bil nevaren tedanji cerkvi in je nevaren tudi sedanji, saj s svojim zgledom in učenjem nudi Cerkvi neljubo ogledalo pri njeni borbi za vpliv, oblast in lagodno življenje na plečih neukih, zavedenih in prestrašenih vernikov.

Novi škof ve, da izobešanje križev v naših šolah ne bo šlo skozi, vendar stavi na to, da se bo v naši deželi zaradi pomiritve ‚skaljenih odnosov‘ slej ko prej iskala srednja pot, to pa pomeni, da se Katoliški Cerkvi zopet nekaj da.

In če to počneš dovolj pogosto, se tudi iz polovičk da zgraditi, kar si v končnem želel, to pa je v našem primeru ponovna nadvlada katolicizma nad državo in civilno družbo, kot je to še vedno v zahodni Evropi, kjer vpliva cerkve ni oslabil drugi antipod pravice in resnice, to je komunistični režim.

Slovenija bi morala v takšnih primerih reagirati zelo ostro. Za vsako takšno nelegitimno, vendar javno izpostavljeno izjavo visokega cerkvenega dostojanstvenika bi morala nasilni cerkvi vzeti del že pridobljenih „pravic“, pa bi se slednja hitro umirila in prenehala s svojimi nečednimi zahtevami.

Če se želimo podobnim pritiskom v bodoče izogniti, je oster odziv s strani naše države gotovo smiseln in upravičen, dvomim pa, da bodo to sprevideli tudi naši veljaki v vladi, ne glede na to, ali so trenutno na oblasti 'levi', ali 'desni'.

Pustimo se presenetiti....

Tomaž Grom, Vrhnika