Mojster in učenec, ki je ravno pričel življenje v Templju, se sprehajata po parku in se ustavita pri studencu. Zagledata se v čisto vodo in učenec prične govoriti, kako se tukaj premalo pogovarjajo in prevečkrat sedijo v tišini. Kar nekaj časa se že pritožuje nad tem in onim in na koncu vpraša mojstra, ki je ves ta čas tiho. Povejti mi prosim kaj je to Zen? Tukaj sem v Zen templju pa nihče ne govori o temu !!
Mojster se obrne, nasmehne in ga pogleda, no ker si danes prvič na pogovoru z mano ti bom dal kar dva odgovora in samo danes imaš to prednost. Ko se bova naslednjič srečevala boš dobil eden odgovor na eno tvoje vprašanje.
Mojster pogleda nazaj v studenec, pokaže s prstom in pravi poglej tisto neverjetno ribo !
Učenec hitro upre pogled v vodo in gleda in gleda. Še bolj pozorno gleda, da bi zagledal tisto ribo, a ne vidi ničesar. Jaz nič ne vidim končno izusti. In mojster mu odgovori; to je Zen.
Učenec pokaže obupan obraz in se spomni, da bo dobil še en odgovor, tako še malo vztraja in gleda mojstra kaj mu bo še povedal.
Mojster se še bolj nasmehne in ga potreplja po rami, no še drugi odgovor na tvoje vprašanje kaj je Zen.
Tako pozorno, kot si prej iskal tisto ribo v vodi se večkrat zazri v sebe in v sebi išči tišino. Ko boš našel tišino boš našel Zen.
Danes s tako preprostimi odgovori, ne bi ravno prepričali ljudi o skrivnosti Zen-a. Ljudje smo preveč izgubljeni, da bi zaznali preprosto resnico, da bi zaznali, da ne potrebujemo še več besed na poti prebujanja.
Besede so kljub temu potrebne vsaj na začetku, da vsaj malo otoplimo to ledeno ovojnico, ki nas omejuje, da bi videli resnico o tem kdo smo.
Še tokrat vas vabim na prijetno predavanje, kjer vam bom poizkušal z besedami odstreti vse tisto kar vas omejuje, da bi videli prekrasno resnico o tem kdo ste.
Torej v petek ta teden 29.01.2010 s pričetkom ob 18.00 uri v kavarni "KavaČaj" na Kersnikovi ulici 2, v Ljubljani.
Lepe in prijetne dneve še naprej.
Miro
|