|  Spoštovani g. mag. Cveto Uršič!
Tokrat vam bom skušala prikazati kakšno je življenje še ne polnoletne hendikepirane najstnice v Domu starejših občanov . Preostalo mi je samo še eno leto srednje šole, kar pomeni, da se mi je življenje v Zavodu bližalo koncu; veselje, a hkrati tudi strah za prihodnost.
Kot rešitev za moje nadaljno bivanje so mi ponudili sobo v Domu starejših občanov na Oddelku mlajših invalidov. Ker sem vedela, da se ne želim vrniti v svojo rodno vas, kjer sem po 12. letih odsotnosti postala tujka in nisem želela biti breme staršem, je bila odločitev sicer težka, a hitra. Druge možnosti ali alternative v praksi preprosto ni bilo.
Tako sem pri 17. letih iz ene inštitucije romala v drugo, še bolj togo. Ob prihodu v Dom starejših občanov me je kar zmrazilo. Vsepovsod starejši in bolehni ljudje ter nekaj nas mlajših na kupu. Najmlajša sostanovalka je bila kar devet let starejša od mene, kar se mi je takrat zdelo res veliko. Dobila sem svojo majhno sobo in prvič nisem imela nobene cimre, ki bi mi lahko fizično pomagala.
Vsi smo bili popolnoma odvisni od negovalk. Za vsak premik, za vsak požirek, za vsak obrnjen list sem klicala in čakala, čakala. Pogosto sem poslušala pritožbe, kaj spet hočem, da moram potrpeti, počakati. Medtem, ko smo bili mi tako nemogoči in povsem odvisni, pa so negovalke morale imeti vedno čas za kavo in cigarete kot da to piše v zakonu ali pravilniku o delovnih razmerjih. Ob 7.00, ko so pričele z delom, obvezna kava.
Do 10.00, ko je bila njihova pol urna malica, obvezno vsaj dva cigareta, ob 12.00 obvezna kava, do 13.00 ko so odhajale domov vsaj en cigaret. Od šest urnega delavnika, obvezno dve ure plačanega počitka. Večkrat vinjen pomočnik direktorice oz. sedanji direktor Doma starejših občanov in glavna medicinska sestra sta skrbela, da so bile negovalke zadovoljne. Seveda, njihova plača je zagotovljena iz javnih sredstev, ljudje pa tako in tako čakajo, da pridejo v dom, zakaj bi se potem trudili.
Čeprav sem postajala odraslo dekle, so mi še vedno drugi določali kdaj bom vstala iz postelje, kdaj in kaj bom jedla, kdaj in kolikokrat je primerno iti na wc, kdaj in koga bom imela na obisku. Če jim kdo po videzu ni usrezal, ga niso spustili k meni v sobo. Kolikokrat sem ponoči v solzah in bolečinah čakala kdaj se bo kdo odzval na moj zvonec.
Kadar sem želela dodatno kopanje, sem morala plačati človeka in še 400 SIT za domsko vodo, medtem, ko so negovalke in hodeči starostniki lahko porabljali vodo brez omejitve. Danes je na tem oddelku pri istem direktorju potrebno plačati še veliko več. Imajo pa še mnogo manj pravic kot smo jih imeli mi in na oddelku je že več starostnikov kot mladih.
Večkrat slišimo kako je osebna asistenca veliko dražja od inštitucij, kar tudi zgolj z ekonomskega vidika ne drži, kaj šele, če govorimo o dostojanstvu in kvaliteti življenja. Ne smemo pozabiti, da je potrebno kupiti zemljišče za Dom starejših občanov, ga zgraditi, vzdrževati, plačevati direktorja, namestnika direktorja, sekretarje, računovodje, ekonome, hišnika, kuharje, pralnico, likalnico, medicinske sestre, čistilke, fizioterapevte, delavne terapevte, socialne delavce in končno za mene edino potrebne negovalke.
Če pa imamo osebno asistenco, ki je manj plačana od večino prej naštetih poklicev, živimo na svojih domovih, ki jih vzdržujemo sami in čeprav potrebujemo 24 urno fizično pomoč, pa mnogi med nami živimo s partnerji, družinami, prijatelji tako, da z enim ali dvema osebnima asistentoma lahko zadovoljimo svoje kvalitetno življenje. Lahko nas več uporabnikov osebne asistence živi v bližini in si kdaj pa kdaj delimo osebne asstente. Samo ta odstavek preverite, pa boste dobili rezultat, da so inštitucije predrage, življenje v njih pa neprimerno za mlade ljudi.
Rešitev in načinov, ki nam jo nudi osebna asistenca je več in vse so neprimerno boljši in kvalitetnejši od življenja v Domu starejših občanov, ki je bolj podobno životarjenju iz dneva v dan brez vizije prihodnosti. Zaporniki imajo veliko več možnosti odločati o sebi kot sem jih imela sama. Naš hendikep ne sme biti naša kazen, zato nas nehajte kaznovati. Nočemo biti zaprti v institucijah!
To tudi ne pomeni, da sem osebno proti Domovom za starejše občane, kar bodo spet hoteli prikazovati nekateri nasprotniki neodvisnega življenja hendikepiranih, ki bodo brali tole pisanje, saj je veliko starejših ljudi, ki potrebujejo tovrstno pomoč.
Ampak tudi oni si zaslužijo človeka dostojno obravnavo in ne zgolj zadnjo postajo v svojem tretjem življenjskem obdobju, torej, da pridejo v Dom starejših občanov še živeti in doživeti ter nikakor ne samo umreti. To pa lahko omogočijo sodobni pristopi gledanja na pomoč sočloveku skozi socialni model in njegovo človeško dostojanstvo ter ne skozi medicinsko gledanje njegove nezmožnosti in zatorej posledično omejevanja zaradi njegovih nezmožnosti in sankcioniranja.
Martina Piskač
V vednost:
- Predsednik Vlade RS, g. Borut Pahor
- Predsednik RS, g. dr. Danilo Tuerk
- Predsednik DZ RS, g. dr. Pavle Gantar
- Bivši predsednik RS, g. Milan Kučan
- Bivša prva dama RS, ga. Štefka Kučan
- Ministrstvo za zdravje, g. Eržen, državni sekretar
- Minister za delo, družino in socialne zadeve, g. dr. Ivan Svetlik
- Direktorat za socialo pri MDDSZ, g. Davorin Dominkuš
- Direktorat za invalide pri MDDSZ, ga. mag. Ana Vodičar
- UMAR, ga. Lidija Apohal Vučkovič
- Socialna Zbornica Slovenije, g. Bojan Regvat
- Fakulteta za socialno delo, ga. dr. Darja Zaviršek
- Četrtna skupnost Bežigrad, g. Viljem Grebenc
- Župan MOL, g. Zoran Jankovič
- Zveza Potrošnikov Slovenije, ga. Breda Kutin, ga. Burger
- Komisija za peticije v DZ RS, ga. Majda Potrata
- Odbor za delo, zdravstvo, družino, socialne zadeve in invalide v DZ RS, ga. Andreja Črnak-Meglič
- Varuhinja človekovih pravic, ga. Zdenka Čebašek
- Minister za pravosodje, g. Aleš Zalar
- Ministrica za notranje zadeve, ga. Katarina Kresal
- Inštitut za socialno varstvo RS, ga. mag. Barbara Kobal
- Poslanskim skupinam v DZ RS
- Svetniškim skupinam v Mestnem Svetu MOL
- US RS
- YHD, ga. Elena Pečarič
- Nacionalni svet invalidskih organizacij
- Koordinacija invalidskih organizacij Slovenije
- Zveza invalidskih organizacij Slovenije
- Odvetniška pisarna Čeferin
- Okrajnemu, Okrožnrmu in Vrhovnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani
- Mrs. Prof. Ann Davis, Mr. Angus McCabe, University of Birmingham, UK
- Mr. Adolf Ratzka, Institute of Independent Living, Stockholm
- Mr. John Evans, European Network of Independent Livinig (ENIL), London, UK
- Mr. Jerzy Busek, President of the European Parliament, Bruxelles, BE
|
NE ZAMUDITE
