»Resnica« je v očeh opazovalca.
Predsodki o duševnih motnjah veljajo le, če v njih verjamete.
Večina ljudi se prvič seznani z duševnimi motnjami iz popularnih medijev. Toda mediji nemalokdaj prikažejo le »eno plat« resnice. Prikažejo osebe z ekstremnimi duševnimi motnjami, ki vsekakor obstajajo, toda v manjšini. Tako skrajnost za ceno spektakularne zgodbe postane povprečje. Zato je povsem normalno, da ima večina ljudji izkrivljeno predstavo o duševnih motnjah in posameznikih, ki se z njimi soočajo.

Meje našega uma so meje naše resnice. Prav zaradi tega je namen kampanje nevladnih organizacij – Altre, Novega Paradoksa, Šenta, Ozare, Vezi in Humane – povečati družbeno ozaveščenost in razumevanje o duševnem (ne)zdravju. Česar ljudje ne poznamo, pogosto ne razumemo. In kot o marsičem drugem, si tudi o duševnih motnjah sami ustvarimo napačno podobo, popačeno resnico.

Cilj kampanje je vzpodbuditi ljudi k ponovnem premisleku svojih podob o duševnih motnjah. Le sami lahko ugotovijo, da so morda njihove predstave privid njihovega lastnega uma.

Težave na področju duševnega zdravja so lahko hujše ali povsem sprejemljive. Spekter variira. In vsaka sodba, ki nastane, preden smo se dodobra seznanili s posameznikovo duševno težavo, je lahko napačna, saj je prehitra in netočna.

Ali ste vedeli, da obstaja veliko duševnih motenj, pri katerih ljudje lahko povsem normalno opravljajo svojo družbeno vlogo? Da pred duševno motnjo pridobljene navade, znanja in veščine ne izginejo? Ste vedeli, da duševna motnja lahko povsem izgine? Da se posameznik po motnji lahko vrne nazaj k normalnemu življenju? Pomembno je, da ljudje s težavami v duševnem zdravju zavzamejo pokončno držo do stališč družbe. Prav toliko, kot lahko družba zavzame odprto držo do ljudi z duševnimi težavami. Niti posameznik z duševnimi težavami niti družba, ki ga obkroža,  ne sme ponotranjiti napačnih in netočnih  stališč in stereotipov.

Nova spoznanja zmanjšujejo predsodke. Prav zato smo hoteli ljudem povedati nič več, kot samo bistvo: da je  »resnica« vedno v očeh opazovalca. To pomeni, da predsodki o duševnih motnjah veljajo le, če v njih verjamemo. Na naših ramenih sloni odločitev, ali bo duševna motnja postala posameznikova socialna identiteta ali ne. Prav toliko kot na posamezniku z duševnimi težavami sloni odločitev, ali se bo vdal obsojajočemu pogledu družbe ali ne.

Kot je za otroški um oblak na nebu lahko trampolin, mavrica tobogan na drugo stran sveta in ocean bazen brez dna, je tudi resnica vašega uma v vaših očeh. Na koncu je od vsakega posameznika odvisno ali bo na ljudi z duševnimi motnjami gledal kot tiste rojene pod nesrečno zvezdo ali srečnim soncem. Premislite in ponovno pretehtajte “resnico”.