V osnovnih šolah in vrtcih se otrokom predstavljajo razne družbene dejavnosti. Na primer gasilci, lovci in podobno. Predstavitev dela gasilcev vsekakor podpiram in pozdravljam. To je izredno požrtvovalna in visoko etična dejavnost, polna samo odrekanja in poguma.

Z lovstvom pa niti slučajno ni tako. Res, da so v lovskih vrstah tudi ljudje, ki imajo živali radi in jim pomagajo. Vendar se na žalost s prepoznavnimi znaki, kot je obleka, puška in tudi samo ime, enačijo s tistimi lovci, ki pa so pravi lovci, torej zasledovalci, plenilci, trofejaši. V naravi imamo naravne plenilce, živali, ki pospravljajo obnemoglo divjad, do katere se dokopljejo po naravnih zakonih, razen tistih plenilcev, ki so jih iztrebili prav lovci.

Pri lovstvu naravnih zakonov ni. V lovskih kočah in po domovih lovcev visijo kapitalski primerki, ki so bili ponos tropa in nosilci najboljšega genskega materiala za ohranitev moči vrste. Lovci ubijajo iz prež in iz zasede s tehnološko visoko razvitim orožjem brez lastnega tveganja. Ta borba je neenakopravna, saj oni niso nikdar ogroženi. Izid njihovega pohoda v gozd je vedno znan.

To ni naravno in ni niti najmanj v skladu s tem, kar lovci trdijo, da so. Če bi imele živali enako orožje, kot oni in bi znale z njim upravljati, ne bi bilo nobenega lovca na spregled …

Frakcija lovcev, ki ubijanja ne podpira, bi morala nositi drugačne uniforme in biti brez pušk. Imenovati bi se morali varuhi gozdnih živali, ali kaj podobnega, ne pa lovci. Take ljudi bi z veseljem tudi sam podprl in jih priporočil za predavanja v vrtcih in šolah. Pravoverni oboroženi lovci pa nimajo tam kaj iskati.

Ljudje si izmislimo vse mogoče, da bi opravičili ubijanje. Najzvitejši argument je tisti, da so tudi rastline živa bitja. Res je. Na Zemlji se ne da preživeti, če ne ubijaš. Tudi vegetarijanci to počnemo. Celo z dihanjem in hojo. Vendar je pomembna stopnja zavesti in čutenja bitja, ki mu vzamemo življenje, ter namen odvzema življenja.

Rastlinska telesa imajo toliko nižjo zavest in čutenje, da v celotnem svojem življenju človek skozi prehrano ne povzroči toliko trpljenja (in s tem dušnega dolga zase), kot z ubojem ene same majhne toplokrvne živali, na primer zajčka.

Tega mediji nikakor nočejo objaviti, kadar teče debata o tem vprašanju. Po drugi strani pa vsak od nas čuti, da z ubijanjem živali nekaj ni v redu, saj prepuščamo ubijanje mesarjem, ker sami živali ne bi mogli zaklati. Vprašati se moramo, zakaj z rastlinami in sadjem nimamo takšnih problemov, ne pa da si zatiskamo oči pred tem, kar v podzavesti še kako dobro vemo.

Najbolj grozljivo pa je, da pri lovstvu ne gre niti za prehrano. Tu gre za strast. Živali se celo umetno goji, da se jih nato v velikem številu izpušča v naravo, kjer zaradi prenaseljenosti delajo škodo kmetom. Kmetje, ki so pravzaprav žrtve te manipulacije, na koncu prosijo lovce za odstrel, davkoplačevalci pa plačujemo odškodnine za uničene kmetijske pridelke.

Nikdar se ne pove, koliko lovske družne zaslužijo od odstrela enega samega medveda. Precej pušk se kupi za ta denar. V Sloveniji je letni načrt za odstrel kar 80 do 100, ne medvedov, temveč 'primerkov za odvzem iz narave', da se lepše sliši ! Ta morija se dogaja globoko v gozdovih, daleč od naših oči za denar in strast.

Ne podpirajmo več tega početja!

Tomaž Grom, Vrhnika