Sredi vasice je stala hiška. V njej je živela šivilja s tremi sinovi. V hiši so imeli omaro. V kotu te omare, čisto na zgornji polici, je ležala krpica blaga. Pred mnogimi leti jo je tja položila šivilja, ki je slovela po tem, da je zakrpala vsako, še tako majhno luknjico. Nekega dne pa je šivilji zmanjkalo niti. Krpico je položila v omaro in nanjo pozabila. Čez čas so omaro odnesli na podstrešje. Krpica je potrpežljivo čakala na dan, ko bo lahko zakrpala kakšno luknjo.

Prišla je pomlad. Šivilja je tedaj pospravljala obleke, ki so postale čez zimo pretesne njenim trem sinovom. Odnesla jih je v omaro na podstrešje.

»Oho!« si je dejala, ko je zagledala krpico blaga. »Tole bi mi pa prav prišlo. Zakrpati moram hlače najstarejšemu sinu.

Vzela je hlače v roke in zmajevala z glavo:

»Ne, ampak tale luknja je že tako velika, da je ne bom mogla zakrpati,« je zamomljala.

Bila je že pozna ura. Šivilja je bila tako utrujena, da je krpico odložila na strgane hlače in šla spat. Naslednje jutro ni mogla verjeti svojim očem – hlače so bile zakrpane! Nikjer sledu o kakšni luknji, še več, hlače so bile kot nove.

Naslednji dan je spet položila krpico na luknjo, tokrat na majico svojega srednjega sina. Zjutraj je pomolila glavo skozi vrata in od začudenja obnemela. Majica je bila zakrpana, skoraj kot nova.

Tretji večer je storila enako, le da je tedaj položila krpico na nogavico najmlajšega sina. Tukaj je prav majcena luknjica, a šivilja je bila radovedna, kaj se bo zgodilo. Zjutraj je bila tudi ta nogavica zašita. O kakšni luknji pa niti sledu.

Šivilja je še naprej krpala luknje. K njej so hodili od blizu in daleč in jo prosili: »Bi nam lahko zakrpala hlače? Kaj pa tale luknja, jo bo sploh mogoče zakrpati?«

Od jutra do večera so zvonili in prosili za pomoč.

Dela je bilo veliko. Šivilja je hitela šivati s čudežno krpico, saj je hotela ustreči prav vsem, ki so potrkali na njena vrata. Tako se je zgodilo, da se je zbodla v prst. Kri je že tekla, pri sebi pa ni imela drugega kakor krpico blaga. Ovila si jo je okrog prsta in rana je izginila.

Ko so za to izvedeli otroci v vasi, je bila vrsta pred njenimi vrati še daljša. Prav vsem je pozdravila obtolčena kolena.

Nekega dne je zapihal močan veter. In pihal je tako silno, da je odneslo krpico, ki je ležala na šivalni mizi.

»Joj, joj!« je stokala krpica »Ne tako hitro, ne tako visoko.«

Veter jo je tolažil: »Nikar se ne boj. Pri meni si na varnem. Ponesem te drugam. Tu si ljudem zakrpala že vse: luknje in rane.«

Na svojih nevidnih rokah jo je veter nesel daleč stran in jo skozi okno majhne hiške položil na mizico. Tu sta živela babica in dedek. Nista bila ravno srečna, saj že leta nista videla nikogar, razen drug drugega. A vendar sta si zelo želela prijatelje.

»Poglej, kaj sem našla!« je veselo vzkliknila babica. »Krpico sem našla. Sedaj bo to moja krpica! Kako dolgo že nisem dobila darila.«

Dedek jo je miril: » Počasi, počasi, babica. Saj ne veš, čigava je. Morda jo pride še kdo iskat?«

»Ha, kdo neki? Saj vendar daleč naokrog ni nikogar,« je razburjeno dejala babica in pri tem krpico stisnila močno k sebi. Preplavila jo je sreča. Krpico je nato podala še dedku. In glej, tudi njegova žalost se je v trenutku spremenila v srečo. Na njunih obrazih je zaigral smeh in razsvetlil malo hišico.

Ponoči je spet zapihal močan veter. Na svojih krilih je ponesel krpico daleč stran, tako daleč, da je še do danes ni nihče videl. In če se zgodi, da jo odkriješ prav ti, jo ujemi. Nato pa jo podaj še drugim, da bo tudi njim zakrpala rane.