Za branje članka priporočamo zadostno znanje EFT-ja. Novinci se seveda lahko kljub temu učijo iz njega, vendar priporočamo, da si priskrbite brezplačni EFT priročnik na spletni strani http://eft-slovenija.atspace.com/Eft%20Prirocnik.html ali cenovno dostopne DVD-je, da bi lahko bolje razumeli EFT. Več lahko preberete na angleški spletni strani www.emofree.com.

Pozdravljeni, za to si vzemite nekaj časa. Deborah Miller iz Mehike je v bolnišnici uporabila tehniko čustvenega osvobajanja EFT pri100-ih otrocih, ki so oboleli za rakom. O ozadju in zgodbah poroča v tem enkratnem članku. Pri delu z otroki je uporabila medvedka Zdravka, plišasto igračko s točkami za tapkanje. Otroci so bili navdušeni. Več o medvedku Zdravku lahko preberete na spletu.
Vaš Gary

Napisala dr. Deborah Miller
utmx_section("WiseOwl") Gary,
izkoristila sem priložnost, ki mi je spremenila življenje. EFT sem lahko delala z otroki, ki imajo raka, kar na oddelku bolnišnice. Pri otrocih, starših in bolnišničnem osebju sem opazila velike spremembe, zato sem se odločila to deliti tudi z vami. Mogoče bo tako še kdo izkoristil priložnosti, ki mu bodo ponujene.
Moja priložnost se je začela s povabilom, naj obiščem bolnišnico, kar sem pa s to priložnostjo naredila, je preseglo vsa moja pričakovanja. Na začetku sem hotela videti, kaj se zgodi, ko tapkam z otroki, obolelimi za rakom. V dobrem letu dni sem delala s 135-imi otroki, več kot 500-timi družinskimi člani in velikim številom bolnišničnega osebja. Nato so me uradno povabili, da vse osebje v bolnišnici naučim uporabljati tehniko EFT. Kdo bi si to mislil?
Rada bi vzpodbudila vse, da izkoristite te majhne priložnosti, ki se vam ponudijo, ker nikoli ne veste, kam vas bodo popeljale. Jaz si sigurno nisem nikoli predstavljala, da bom delala z otroki, ki imajo raka, pa sem ravnokar na tem, da vam povem o mojih izkušnjah s poučevanjem EFT-ja v bolnišnicah. Maksimalno izkoristite prednosti in priložnosti, ki vam pridejo naproti.
Delo z EFT in moja energija sta v bolnici marsikaj spremenila. Te zgodbe pišem, da bi navdihnila in opogumila tiste, ki jih berejo.
Namaste,
dr. Deborah Miller

Kako se je kakovost življenja otrok z rakom in osebja na bolnišničnem oddelku v mehiški Oaxaci drastično izboljšala?
Odgovor:  Predstavila sem jim EFT. 
Poučevanje tehnike in izvajanje EFT-ja s temi otroki je bila neverjetna izkušnja zame. Tako sem osebno ogromno pridobila, spremenilo je moje dojemanje in paradigme na več načinov, izboljšala sem se tudi kot strokovna delavka z EFT-jem.
Ko sem začela z EFT-jem v bolnišnici s temi otroki, me je kljub omejenim delovnim pogojem in okoliščinam zanimalo, kaj se bo zgodilo. Sčasoma in z nekaj spodbude in vztrajnosti sem opazila podrobnosti in prave razsežnosti dogajanja. Zavedala sem se, da gre tukaj za prave napredke. Ne samo, da so se otroci telesno bolje počutili, njihove bolečine in slabost so pojenjale, zmanjšalo se je število povišanih temperatur, njihov imunski sistem si je hitreje opomogel in prišlo je celo do globljih čustvenih sprememb. Znebili so se mor in strahu pred injekcijskimi iglami, bolniškimi sestrami, zdravniki, njihovo boleznijo, pridobili so samozavest in se začeli ceniti, če samo naštejem nekaj pozitivnih učinkov terapije z EFT-jem.
Ko sem se začela zavedati teh pomembnih in večkrat prezrtih sprememb, sem opazila tudi, da so si nekateri otroci, s katerimi sem tapkala, pridobivali znanja za življenje, ki so jim redkokdaj razložena. Na nek način jim je bilo povrnjeno dostojanstvo in tako so lahko sprejeli svojo bolezen na povsem drugi ravni. Tako so se spoprijeli z njo in so hoteli ozdraveti, kar je telesu omogočilo začetek zdravljenja.

Otroci so drug za drugim sami tapkali, tapkali so z medvedkom Zdravkom in vzpodbujali starše, naj tapkajo z njimi. Odločili so se, da se bodo bolje počutili tudi pod najslabšimi pogoji in da bodo srečni, tako da so se osredotočali na vse dobre stvari, ki so jih bili deležni ta trenutek njihovega življenja. To mi je prineslo najbolj cenjeno nagrado, tj. njihove nasmeške in veselje.

Kvaliteta življenja teh otrok in posledično tudi staršev se je drastično izboljšala, s tem pa tudi kvaliteta življenja bolnišničnega osebja, zdravnikov in seveda tudi moje življenje.
Ti otroci so izjemna bitja in ponosna sem, da sem lahko delala z njimi.

Kako je potekalo delo z EFT-jem in otroci v bolnišnici?
Kako sem sploh prišla do tega, da sem prevzela tako intenziven in ogromen projekt – delo z EFT-jem in otroci, obolelimi za rakom, in to v bolnišnici? Pravzaprav se je začelo na najpreprostejši možen način. Povabili so me, da bi sodelovala na dobrodelni prireditvi v mestnem parku za otroke, obolele za rakom. Ravno sem dobila medvedka Zdravka in hotela sem preveriti, kako se otroci odzovejo nanj. Na prireditev sem šla z mislijo - da vidim, kaj se bo zgodilo, nekaj ur bom posvetila otrokom in jim pomagala, da se bodo bolje počutili. Ta preprosta misel me je pripeljala do življenjskega projekta, ki se širi in polni moje srce z ljubeznijo.

Moje izkušnje tistega dne so mi prinesle radost in navdušenje. Spomnim se, da smo z otroki ležali na odejah pod provizoričnimi šotori. Neverjetno je, ko vidiš te prečudovite otroke v bledih zelenih haljah, z malo lasmi ali pa kar brez las, nekateri so mirni, nekateri slabotni, nekateri dobivajo intravenozno, nekateri so tiho, nekateri odsotni.

Tistega dne sem delala s štirimi otroki. Prva je bila Cinthia. Imela je najbolj okrogel obraz in čeprav ni dobro videla na eno oko, je zbrano poslušala. Bila je nasmejana in pripravljena poskusiti EFTanje, saj se ji je zdelo zabavno - posebno ker je lahko uporabljala Medvedka Zdravka. Ta ji je pomagal, da je bila občutno bolj sproščena, hkrati pa je zmanjšal občutek neprijetnosti. Tudi sama sem bila vesela, saj je bil to zelo spodbuden začetek.

Pri drugih otrocih je moj uspeh nihal. Enega je EFTjanje zanimalo, druga je bila še vedno v šoku zaradi diagnoze, da ima levkemijo, vendar ji je tapkanje skupaj s starši prineslo hitrejše izboljšanje. Zadnji tistega dne je bil sramežljiv. Pa vendarle se je vsak od njih sprostil na svoj način. V vsakem primeru se je Medvedek Zdravko izkazal kot nežen in blag način, da se zbližam s temi otroki, saj se ta način zdravljenja močno razlikuje od izkušenj, ki jih imajo z iglami, zdravili in bolnišnico.

Pri mojem tapkanju me je opazoval zdravnik, vodja oddelka za rakava obolenja, in mi predlagal, da bi poskusila z EFTanjem v bolnišnici sami. Na uresničitev te ideje sva se morala oba pripraviti in trajalo je dva meseca, preden nama je spet uspelo spet vzpostaviti stik. Dan, ko sva se srečala, se mi je močno vtisnil v spomin. V mojem življenju namreč predstavlja začetek daljšega potovanja in pridobivanja izkušenj.

Začelo se je s preprostim pogovorom med mano in zdravnikom o EFTanju in potrebah otrok, ki presegajo prejeto fizično oskrbo njihovega telesa. Pravzaprav mi je pustil proste roke, da naredim z EFTanjem kar koli želim in s skupaj z Medvedkom Zdravkom sem to tudi storila.

Odločila sem se, da najprej začnem učiti EFTjanje zdravniško osebje, saj so v neposrednem stiku z otroci vsak dan. Hotela sem, da vsi razumejo, kaj želim doseči in da ne bodo presenečeni nad smešnim »tapkanjem« in »plišastem medvedkom«, ki ga bom uporabljala. EFTanje sem jim predstavila z nekaj delavnicami, ki so se končale s smehom, široko odprtimi usti in sproščenim vzdušjem. Na takšen način smo se prijetno povezale z bolniškimi sestrami, ki budno skrbijo za te otroke. Že takoj, ko sem jih prvič srečala, sem lahko začutila, kako naporno in stresno je za njih trdo delo in skrb za otroke – še posebej, če se na katerega od njih čustveno navežejo. To ima za njih hude posledice, če otrok ne preživi. Trdno sem prepričana, da je bilo to, da sem se povezala z njimi, eden od ključev do mojega uspeha, saj so mi omogočili, da prosto delam z njimi in otroki.

Ko sem prišla na otroški oddelek, je bila na moje veliko presenečenje prva deklica, ki sem jo srečala v bolnišnici, Cinthia. Vesela je bila, da vidi mene in modro torbo z Medvedkom Zdravkom na rami. Navdušeno mi je pripovedovala, da si je zapomnila, kako tapkati, da je to naučila tudi svojega očeta in da sedaj tapkata skupaj. Kako čudovito, da je lahko že po desetih minutah tapkanja z mano prepoznala njegovo vrednost, ga uporabila in celo nekoga drugega naučila, kako lahko tapkata skupaj. Bila je prva prejemnica Medvedka Zdravka in takrat sem vedela, da jih bom potrebovala še veliko več (z velikodušno podporo podjetja TappyBear Inc. sem lahko več kot 80 otrokom podarila čisto njihovega Medvedka Zdravka). Vsakič, ko enemu otroku podarim Medvedka Zdravka, vidim, kako me drugi otroci gledajo z upanjem v očeh, da bodo oni naslednji. Takrat si zaželim, da bi lahko v tistem trenutku vsakemu od njih dala enega.

Začetni občutki
Otroški oddelek za rakava obolenja ima čakalnico, kjer do 25 staršev in otrok čaka na zdravljenje ter dve sobi z ležišči. Prva s tremi in druga s šestimi posteljami.

Ko sem prvi dan zakorakala na oddelek za rakava obolenja, so me preplavile žalost, bolečina, beda in strah, ki sem jih razločno začutila, kot da bi me ti občutki zalučali ob steno. Videla sem mater in otroka, stisnjena skupaj v kotu, ter okrog trideset drugih ljudi v sobi v podobnem stanju. Začutila sem lahko, da se počutijo same, ujete v lastni bedi. V spomin so se mi vtisnile osamljenost, izločenost in depresivnost, ki so me močno užalostile.

S Cinthie in Zdravkom sem prebila led, pometla z vsemi dvomi, se usedla in tapkala z njo, medtem ko so me vsi drugi opazovali. Njen nasmeh je več kot dovolj za potrditev, da je to šele začetek.

Naj naštejem nekaj sprememb, ki sem jih opazila:

1. Nekega jutra sem ob prihodu opazila, da štirje otroci zajtrkujejo s svojimi starši in se smejijo. Slednje je bilo tako nenavadno, da je to opazil celo zdravnik in mi o tem poročal.
2. Ob enemu od prihodnjih obiskov so se otroci igrali skupaj ali pa sami zase. Skupaj so se smejali in se pogovarjali. Sestavljali so sestavljanke, risali, barvali, igrali z žogo in sestavljali Lego kocke.
3. V nadaljevanju je potekal pogovor s starši, ki so delili svoje izkušnje z drugimi in si pri tem pomagali. Ena od mater mi je povedala, da preden se je naučila EFTjanja ni bila sposobna pomagati nikomur drugemu. Tako močno je bila zaposlena s problemi s svojim otrokom, da tudi pomisliti ni mogla na to, da bi pogledala, kaj se dogaja z drugimi, sploh pa ne, da bi jim pomagala. Sedaj se počuti močnejšo, ker je mirna in bolj sproščena kljub hčerkini bolezni. Verjemite mi, postala je ena od mater, ki si na moč prizadevajo, da bi pomagale otrokom in drugih staršem.

- Naslednja presenetljiva ugotovitev je bila ta, da so bile bolniške sestre bolj sproščene, saj so uživale v komunikaciji z otroki, ki se ne bojijo njih (ali pa se jih manj bojijo) oz. zdravljenja, ki jim ga omogočajo.
- Po razveseljujočem naključju je bil otroški oddelek za rakava obolenja edini del celotne bolnišnice, ki so ga na novo prebelili. Iz umazane sive barve sten in temno modrih vrat so nas pozdravile sveže in privlačne barve, kot npr. čudovito svetlo rumena, poslikana s plišastimi igračkami, in svetlo modra z morskimi motivi.
- Starši so bili opazno manj prestrašeni in zaskrbljeni, zato so se lahko veselili skupaj s svojimi otroki.
- Kot eno glavnih pozitivnih sprememb so zdravniki in zdravniške sestre omenili dejstvo, da so bili otroci v večji meri pripravljeni jemati zdravila ali pa prihajati v bolnišnico na zdravljenje ali injekcije.

Največji preobrat je v tem, da ko zdaj hodim po hodnikih onkološkega oddelka, je čutiti lahko in prijazno energijo. Grozeča teža in resnost bolezni sta še vedno prisotni, ni pa več tistega blaznega strahu pred boleznijo ali pred nezmožnostjo, da bi se z njo sprijaznili oz. jo premagali. Zdaj se na hodniku vedno sliši smeh.

Zame so bile samo te spremembe vredne tega, da sem dar EFT-ja prenesel v bolnišnico.

Rodolfo, Prvak EFT-ja

Začetni stik

Rodolfo, enajstletni deček, se je moral vrniti v bolnišnico zaradi bolečin v trebuhu in v boku. Po preiskavah je sledila diagnoza: kalcifikacija tkiva v desni ledvici. Skupaj sva začela tapkati, da bi se znebil začetne bolečine, od takrat pa je tapkanje z medvedkom Zdravkom postalo že njegova  navada oz. vsakodnevni ritual. Zdravka sem mu pustila v bolnišnici; z njim je Rodolfo hodil spat in vsak dan tapkal. Tudi ko je odšel domov, je vsak dan tapkal. Obljubil je, da bo dvakrat na dan tapkal in tako je tudi storil. Rezultati so bili čudoviti.

Dogovorje je bil že za operacijo, s katero naj bi mu odstranili ledvično maso. Operacije se je bal, zato sva strohove odtapkala stran. V knjigi pisateljice Louis L Hay, »You Can Heal Your Life« (Življenje je tvoje) lahko preberemo, da so težave z ledvicami povezane s samokritiko. Povedala sem mu, da sta ledvici povezani s kritiziranjem, še posebej s samokritiko. Strinjal se je, da je zelo kritičen do samega sebe.

Tako sva tapkala:

Preveč sem samokritičen.

Vedno si govorim, kako slab sem in kako slabo opravljam svoje naloge.

Kar naprej se ponižujem.

Do sebe sem strog in trdo delam sam s sabo, ravno tako kot moja poapnela masa moje ledvice.

Kritiziram druge.

Tudi do drugih sem strog.

Tudi moja družina me kritizira.

Strogi so z mano in trdo delajo z menoj.

Nič čudnega, da imam trdo tkivo v svoji ledvici.

Boli me, če drugi ne marajo tega, kar rečem ali storim.

In sva tapkala:

Odločil sem se, da bo prijazen sam s sabo.

Dober fant sem.

Sem prima otrok in zelo sem nadarjen.

O sebi in drugih govorim lepe stvari.

Cenim se.

Odločil sem se, da se bom pohvalil, kadar bom kaj dobro naredil.

Vizualizacija in tapkanje stran kalcificirane ledvične mase
Osredotočila sva se na samo maso. Začela sva s tem, da sva si jo predstavljati. Velika je bila kot grenivka. Videla sva te predrakaste celice, ujete v svetlobo, tako kot delčki  v režnju grenivke, ki jih ovija koža. Vprašala sem Rodolfa, kaj je po njegovem tisto, kar bi moral storiti, da bo odstranil tisto maso, ki jo je želel odstraniti. Odgovoril je: »Izrezati jo z mečem.« To je bil čarobni meč.

Tapkala sva:

S svojim mečem bom maso razrezal na dele, na pet delov.

Te slabe celice bom zažgal in bodo gorele, dokler ne bo ostal samo še pepel, ki ga odpihnem stran.

Slabe celice spreminjam v dobre.

Tudi, če jih mora zdravnik odstraniti, je dobro.

Pomeni, da lahko znova začnem, ne da bi se kritiziral.

Sem prijazen fant.

Prijazen sem do sebe.

Stvari ne jemljem osebno.

Vem, kdaj se me stvari tičejo in kdaj ne.

Za svoje stvari in početje prevzemam odgovornost, ne prevzemam pa odgovornosti za stvari in dejanja drugih.

Ko sva končala s tem, se ni več bal operacije. Nadaljevala sva:

Osvobajam se vseh skritih strahov ali pa se z njimi soočam, da bom močnejši.

Med tapkanjem je začel široko zehati (zehanje pri tapkanju nakazuje na sprostitev).
Priden fant sem, ne poreden.
Svoje strahove spreminjam v prednosti.
Zamišljala sva si, kako bo potekala operacija od začetka do konca, in tapkala. Tapkala sva:
S sestrami in zdravniki se smehljam in smejim.
Z mano ravnajo res lepo.
Poskrbijo zame.
Zaspim brez skrbi.
Vem, da kirurg odlično opravlja svoje delo.
S sabo vzamem pet angelov, ki pazijo name ter na zdravnike in sestre.
Potem pridem v svojo sobo in se počutim dobro.
Te podobe so mu bile nadvse všeč. Povedal mi je, da bo pred operacijo tapkal, če ga bo strah. Na koncu so operacijo prestavili, zato se je lahko tapkanju posvečal še bolj.

Tapkanje doma z Zdravkom in brez njega
Rodolfo je obljubil, da bo doma tapkal dvakrat na dan (tudi brez Zdravka). In res je. Rezultati so bili opazni. Ko sem ga naslednjič videla, je kar žarel. Imel je zdravo barvo, nasmeh se mu je raztezal čez cel obraz in videti je bil zelo vesel, čeprav ga je čakal pregled pri zdravniku. Bolečine v želodcu, ki so ga običajno mučile v bolnišnici, so izginile. Tudi prehladil se ni, kakor ponavadi.
Ko so mi podarili medvedke Zdravke, je svojega dobil tudi Rodolfo. Po mojem mnenju je to najlepše darilo, kar jih je kdaj dobil. Ko me je pogledal, se je široko nasmehnil in obljubil, da bo tapkal vsak dan, kar res počne.

Rodolfo je prvak EFT-ja
Rodolfo je držal svojo besedo in tapka vsak dan. Še vedno uporablja svoj »čarobni meč«, ki mu daje občutek moči in varnosti. Svojo obljubo je pravzaprav presegel. Vsak dan tapka s starši. Tapkanja (metode EFT) je naučil še svoja mlajša bratca in sestrico, svoje strice in tete, bratrance in sestrične ter znance. Vsak drugi dan se mu pri tapkanju pridružita še prijatelja.
To pa ni kar tako! Ne samo, da mladi mož vsak dan pridno tapka, spoznal je tudi, kako dobro se ob tem počuti, ter tehnike EFT naučil tudi svojo družino in prijatelje. Že na pogled je jasno, kako dobro mu gre. Videti je čudovito. Ima goste lase, zrasel je in ima prekrasen nasmešek. Sicer pa je na njemu najbolj opazno, da izžareva mir. Vidi se mu v očeh. Zato je Rodolfo po mojem mnenju prvak metode EFT.

Tapkanje, ko stažistka jemlje kri
V spomin se mi je vtisnilo lepo doživetje, ko sem k boljšemu počutju pomagala dvema fantkoma pa tudi stažistki, ki se je med odvzemom krvi lažje sprostila. Predstavljajte si, pod kakšnim stresom so stažisti, ko morajo odvzeti kri vreščečim otrokom, ki se poleg tega še premikajo in upirajo.
Ko se je stažistka pripravljala, da bo Christopherju vzela kri, sva začela tapkati. Jokal je in v strahu pred odvzemom, ki se je bližal, skoraj vreščal. Med tapkanjem se je pomiril in manj jokal. Nekajkrat je na jok celo pozabil in se je moral k ponovnemu izbruhu opomniti; to pač počneš, ko te nekdo zbada z iglo.
Tapkala sva:
Stažistka je prijazna gospa in potrudila se bo.
Sproščen sem, da bo lažje vzela vzorec.
Tako je dobra, da bo konec, preden se bom zavedel.
Saj sploh ne boli.
Tako sem sproščen, da bo hitro mimo.
Še vedno sem tapkala, Cristopher pa je postajal vedno bolj sproščen, in še preden se je zavedel, je stažistka že imela vzorec. Na roki ni imel niti ranice.
Začela sva se pogovarjati o drugih rečeh, kakor da bi to počela, še preden je prišla stažistka po vzorec. Vse je bilo pozabljeno. Čez nekaj minut je že spal.
Stažistka je prosila, če bi lahko tapkala še z naslednjim fantkom, Eduardom, ki mu je morala prav tako odvzeti vzorec krvi. Šla sem na drugo stran sobe in začela tapkati z njim, med tem pa je stažistka na odvzem pripravljala sebe in fantka. Začel je jokati in klicati mamico, vendar se je med mojim tapkanjem in prigovarjanjem sprostil, še malo jokal in se nato dokončno sprostil. Opazoval je stažistko, kako si oblači haljo in si nadeva masko ter rokavice, kar ga je znova vznemirilo.

Tapkala sva:

Haljo in masko nosi zato, da zagotovi čistočo.

Je dobra sestra in skrbi, da bo vse v redu.

Želi si, da bi šlo vse dobro.

Zagotavlja, da bo vse popolno.

Ni se mi treba bati.

Sem sproščen in miren.

Nato je zagledal sestro z gazo grde barve namočeno v jod, ki naj bi očistila njegovo kožo. V njegovih očeh sem videla strah.

Tapkala sva:

To je samo tekočina, ki bo očistila mojo kožo.

Ni nič drugega kot milo, čeprav je grde barve.

Ne boli me.

To ni kri.

Je kot milo.

Vidiš, sedaj bo z vodo izprala to milo.

Želi, da bi bila tvoja roka čista.

Sprostil se je. Med odvzemanjem vzorca je jokal, saj ga je malo bolelo, ampak se je takoj zatem sprostil.

Tapkala sva:

Sem pogumen fant.

Sem sproščen, kmalu bo vsega  konec.

Sprostim svojo roko in me zato manj boli.

Sem priden fant.

Ko je bilo konec, se je res sprostil.

Tapkala sva:

Sedaj ko je konec, se lahko resnično sprostim.

Vsega je konec in lahko sprostim svojo roko.

Bolečino pošiljam stran. Ne potrebujem je.

Sem priden fant.

Sedaj se počutim bolje.

Njegova mami je vprašala, kako je šlo, on pa ji je povedal, da ni tako zelo bolelo. Čeprav je bil še zelo mlad, 3 leta, je vedel, da je bila ta izkušnja drugačna od prejšnjih. V njegovih očeh sem opazila radovednost, ko je poskušal ugotoviti zakaj.

Kasneje se mi je zahvalila tudi medicinska sestra in rekla, da je bilo tudi zanjo veliko lažje, saj so bili fantje precej bolj mirni. Ko sem tapkala fante in opazovala, kako se sproščajo, sem opazila, da je tudi ona bolj sproščena in to mi je vlivalo še več samozavesti. Pravzaprav sem z uporabljenimi frazami tapkala oziroma sproščala tudi njo.  Dosegli smo uspeh na obeh straneh, tako pri fantih kot tudi pri sestri.

Jonathan odide poln miru in ljubezni

Ko sem spoznala Jonathana, je bil mlad fant, star okoli 15 let. Komaj kdaj je govoril z mano ali s komerkoli drugim. Bil je jezen in razočaran, zgražal se je nad svetom. Zaprl se je v svoj svet nesreče, bolečine in trpljenja zaradi levkemije.

Čeprav se z menoj ni pogovarjal, sem ga obiskovala, se z njim pogovarjala, izvajala EFT terapije, on pa me je opazoval. Na vsake toliko časa je tudi kaj rekel.  Spoznala sem eno izmed njegovih sester in skupaj z njo sva tapkali za Jonathana. Povedala mi je, da je Jonathanov oče umrl, ko mu je bilo 8 let. Jonathan je bil praktično sam doma, saj je morala mati delati, da je lahko skrbela za vse njih. Bil je najmlajši izmed osmih otrok.

Neki petek je bil Jonathan v resnično slabem stanju. Pogovorila sem se z njim. Povedala sem mu, da ga razumem, zakaj je jezen na svojo mamo, ker mu ni bila na razpolago, in na svojega očeta, ker ga je zapustil, ter da ima vso pravico biti jezen na cel svet. Občutil je jezo, ker ga mati ni ljubila, saj je bila sama kot majhno dekle in zato zanj ni mogla poskrbeti, in ker je oče umrl in ga s tem zapustil. Resnično je imel vso pravico, da se je jezil na svet. Razložila sem mu, da ima izbiro: Lahko ostane in se pozdravi z ljubeznijo v svojem srcu ali odide. Rekla sem mu, da sta obe možnosti sprejemljivi. Sedaj je bilo na njem, da se odloči. Bolnišnico sem zapustila z občutkom, da naslednjič, ko pridem, ne bo več živ. Ko sem se v ponedeljek vrnila, je Jonathan na moje veliko presenečenje izgledal veliko bolje, okoli sebe pa je imel veliko več družinskih članov, kot sem jih kadarkoli poprej videla.

V naslednjih mesecih je Jonathan postal drugačen fant. Smejal se je, pogovarjal in bil bolj odprt. Vsakič, ko sem prišla, je z menoj opravljal EFT terapije. Ko ga ni nihče opazoval, je uporabljal tudi medveda Zdravka. O njegovem zdravljenju, trpljenju, ranah ter o vseh ostalih bolečinah sem tapkala z njegovo sestro, mamo in z njim. Opazila sem, da si Jonathan bolj od vsega na svetu želi počutiti ljubljen. Z EFT terapijami je sprostil veliko blokad in začel sprejemati ljubezen.

Ko sem zadnjič videla Jonathana, je bil videti srečen in zadovoljen, ko je zapuščal bolnišnico. Iz oči mu je izžareval mir. Preden je odšel, je eni od mater povedal, da se počuti dobro in mirno, da je vse v redu, vendar ve, da njegovo telo ne more okrevati. Ko sem ga spoznala, se njegovo telo že mesece ni odzivalo na zdravljenje. Čeprav je čez nekaj mesecev Jonathan umrl, je pridobil nekaj izjemno pomembnega in veličastnega: umrl je z občutkom miru, ne pa jeze na ves svet. Ustvaril je zdravilni občutek zase in za svojo družino, ki mu je pomagal občutiti ljubezen, stvar, ki jo je želel najbolj v življenju. Ta dar bo še dolgo živel.
Bodi blagoslovljen, Jonathan, ker si bil tako čudovita duša. Hvala, ker si me naučil, da ne morem biti vedno uspešna pri zdravljenju otrok z rakom, pa vendar lahko dosežem nekaj večjega, ozdravitev duše in telesa.

Karen pleše z medvedkom Zdravkom

Rdeči strah
Karen ima 4 leta in velike oči. Levkemijo ima. Njen obraz je bil rdeč od izpuščajev. Pokazala sem ji medvedka Zdravka in tapkala z njo. Najprej je bila sramežljiva, potem pa ji je bilo všeč. Z Zdravkom sva tapkali o strahu, ki ga je imela, ko je zbolela. Prvi znak njene bolezni je bila vročina. Ponavljala se je vsaka dva tedna. Strah je bil rdeč. Tapkali sva, da sva ga pregnali. S tapkanjem sva se tudi znebili njene bolezen. Od takrat je njen obraz redko rdeč.

Vrnitev očka
Čeprav je Karen zelo mlada, je neverjetno pametna in ima odličen spomin. Ker ima odličen spomin, sem jo vprašala, če se spomni, zakaj je zbolela. Povedala mi je, da se je njen očka vrnil domov, ko je zbolela. Bil je zdoma. Tapkali sva:
Morala sem zboleti, da se je očka vrnil domov.
Vrnil se je domov, ker sem zbolela.
Vrnil se je domov, da bi skrbel zame.
Morala sem zboleti, da se je vrnil domov.
Pridna punčka sem in ni mi treba zboleti, da bi moj očka ostal doma.
Lahko ozdravim.
Ko sem omenila, da je prav, če ozdravi, je postala utrujena. Kot bi bilo zanjo preveč, da bi se odrekla temu upanju.

Ples z medvedkom Zdravkom
Naslednji dan sem tapkala s Karen in Geraldine. Vsaka od nas je imela medvedka Zdravka. Tapkala sem po njegovih gumbih in obe sta ponavljali za mano. Nadaljevala sem tam, kjer sva dan poprej končali s Karen.
Tapkale smo:
Ljubljena sem, ne glede na to, ali sem bolna ali zdrava.
Ni mi treba zboleti, da bi očka ostal doma.
Lahko sem zdrava in me imata oba starša rada.
Krasna punca sem.
Lahko ozdravim.
Moje telo se zdravi.
Vredna sem.
Ljubljena sem.
Angel sem.
Ljubezen sem.

Nekaj je kliknilo, ko smo tapkale, da so ljubezen. Oči so odprle na široko, kot še nikoli prej. Potem sta obe vstali, si dali medvedka Zdravka na glavo in začeli plesati po oddelku za rakave bolezni. V njunem plesu se je zrcalila radost. Nikoli prej še nisem videla take sreče na tem oddelku. Vsi v sobi smo se smejali, ko smo videli tako pravo srečo.

Karenina misel:
»Rada imam medvedka Zdravka, ker je tako ljubek.«

Emigdio, otrok z rakom in njegovi strahovi
Emigdio ima levkemijo. Ko sem prvič videla Emigdia, je bil sam v bolniški postelji, ves bled, žalosten in brez energije. Videl me je, kako sem prišla z medvedkom Zdravkom in lahko sem videla radovednost v njegovih očeh. Ko sem vstopila z Zdravkom, je bil radoveden. Kdo je ta ženska in zakaj nosi plišastega medvedka? Vprašala sem ga, če se želi naučiti uporabljati čarobne prste. Pokimal je. Ko sem ga vprašala, če je žalosten ali v bolečinah, je rekel, da nima energije. Začela sva uporabljati Zdravka in tapkala o energiji. Njegova barva se je izboljšala in sedel je pokonci.

Strahovi
Ko sem ga naslednjič videla, je imel še vedno dobro barvo. Povedal mi je, da ima veliko več energije in da ni več tako utrujen. Njegov nasmeh na obrazu je bil tako velik, da sem postala srečna.
Odločila sem se, da ugotovim, ali ima kakšne strahove. Za trenutek je pomislil ter mi nato odgovoril, da jih ima. Vprašala sem ga, kakšne barve je. Odgovoril mi je, da nima barve. Vprašala sem ga, ali ima obliko. Povedal je, da gre za žival. Dejala sem mu, naj zapre oči in mi pove, za katero žival gre. Za trenutek je pomislil in mi nato povedal, da gre za psa. Vprašala sem ga, če je pes napadalen in odločno je pokimal.

Nato sva tapkala:
Imam ta strah, ki je videti kot pes.
Pes je hudoben.
Pes je črn in nevaren.
Strah me je.
Ni mi všeč.
Bojim se ga.
Lahko me poškoduje.  
Mislim, da si pes želi malo pozornosti, tako kot jaz.
Mogoče potrebuje malo ljubezni.
Psa lahko spremenim tako, da z njim lepo ravnam.
Mislim, da mu bom dal nekaj za jesti, da se bo bolje počutil.
Nevarnega psa spremenim v prijaznega psa, hišnega ljubljenčka. 
Prosila sem ga, naj ponovno zapre oči in pogleda strah, ki je bil pes. To je storil, vendar je nato hitro odprl oči. Na obrazu se je pokazalo prijetno presenečenje. Dejal je, da pes ni hudoben, ampak prijazen. Nasmeh na njegovem obrazu je bil velik. Ker je bil ponovno sam, sem ga vprašala, ali pogreša družino. Seveda jo. Dejala sem mu, naj si s tapkanjem družino približa v mislih ter mu povedala, da so vedno blizu. Ko sva končala, se ni več počutil samega, saj je bila njegova družina poleg njega.
Naslednji dan mi je medicinska sestra sporočila, da ji je Emigdio navdušeno povedal, kako sva uporabila Zdravka, da sva se znebila njegovih strahov.
Ko delam s tem mladim dečkom in vidim, kako navdušen je nad zdravljenjem in načinom, kako se znebiti svojih strahov, se mi srce napolni s srečo, v oči pa mi stopijo solze.

Obljuba
Nekaj tednov kasneje je moral Emigdio zaradi črevesne okužbe na intenzivno nego. Povedal mi je, da je okužba grde zelene barve. Da bi se znebila te podobe, sva uporabila medvedka Zdravka. Ko sva tapkala, sej je odločil, da bo to grdo zeleno barvo zažgal. Nekaj časa je trajalo, a je potem izginila. Na njeno mesto sva postavila zdravilno energijo.
Zdaj, ko sva skupaj tapkala že kar nekajkrat in ko mi je že zaupal, sem ga vprašala, ali se spomni, kdaj je prvič zbolel. Takoj mi je odgovoril, da pred tremi leti, ko je zbolel njegov mlajši bratec. Bilo ga je strah, tisti strah pa je bil kot trop hudobnih psov. Tapkala sva, da bi se znebila tistih strahov/psov.

Vprašala sem ga, če ga je strah še česa. Odgovoril mi je, da se boji za njegovega mlajšega bratca in da je obljubil, da bo zbolel, da bo lahko njegov mlajši bratec ozdravel. Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Kakšna neverjetna obljuba. Kako se lahko nekdo pozdravi, ko pa mora držati tako veliko obljubo?
Tapkala sva:
Bilo me je strah za mlajšega bratca in sem zato  zbolel namesto njega.
On se je pozdravil, jaz pa sem ostal bolan.
Mislil sem, da delam dobro dejanje, saj bo on tako lahko ozdravel.
Nisem vedel, da se bo pozdravil sam.
Ostal sem bolan.
Sem dober fant.
Obljubil sem, da bom zbolel, ker imam tako rad svojega mlajšega bratca.
Odločil sem se, da bom zbolel za mlajšega bratca, vendar ni potrebno, da sem še bolan. 
Sedaj vem, da se bratec lahko pozdravi sam in tako se lahko tudi jaz pozdravim.
Ni mi potrebno več držati obljube in biti bolan za njega. 
Sedaj lahko ozdravim.
Povedal mi je, da strahu ni več, vendar sem opazila, da ga je še vedno nekaj motilo. Zato sem ga prosila, naj se še enkrat osredotoči na svojo bolezen. Tokrat je šlo za bolečino v prsih/srcu. Vprašala sem ga, ali se počuti krivega, na kar mi je pritrdil.
Tapkala sva:
Počutim se krivega, ker sem obljubil, da bom zbolel, da bo lahko bratec ozdravel.
Sem dober otrok in delam, kar mislim, da je prav.
Nisem vedel bolje, vendar se zdaj lahko tudi jaz pozdravim.
Videti je bil tako olajšan. Nato je želel samo zapreti oči in spati. Za dober spanec ni boljšega kot veliko olajšanje.
Ko sem ga videla naslednjič, je bil videti odlično - srečen in zdrav. Njegov oče je povedal, da mu gre dobro.

Z ljubeznijo,
Deborah Miller