Ljubljanski nadškof Uran je ob petdesetletnici smrti nadškofa Rožmana daroval mašo in ob tem dejal: »Tudi od procesa dalje so se tako v strokovni literaturi kakor v različnih medijih vrstili napadi nanj in izkrivljali njegovo podobo. Šele v zadnjem času se je vsaj nekaj premaknilo. Okrožno sodišče v Ljubljani pa je letos 10. aprila odločilo, da se kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavi.«

Spodaj citiram zelo zanimive odlomke iz knjige Škof Rožman in kontinuiteta, ki jo je napisal Ivan Jan Srečko. V knjigi je zbranih ogromno nespornih dokazov, podprtih s številnimi fotografijami, uradnimi dokumenti in pismi o sodelovanju škofa Rožmana in dela slovenske duhovščine z fašistično in nacistično oblastjo. Veliko je tudi objavljenih pisem tedanjih duhovnikov, ki so skušali prepričati škofa naj takoj konča s kolaboracijo, ker s tem dela veliko sramoto za cerkev.


Duhovnik in pisatelj Finžgar pravi, da je kolaboracija velik črni madež
Duhovnik in pisatelj Franc Saleški Finžgar: »Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljiva kapitalistična usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin.«

Škof je odstranil duhovnika Mikuža, ker je želel voditi maše za partizane

Zaradi suspenza dr. Metoda Mikuža, ki je škof Rožman storil 10. junija 1943, so se katoličani iz Sv. Petra ceste – zdaj Trubarjeve – ogorčeno pritožili 5. avgusta 1943 z zahtevo, da škof suspenz prekliče. Poziv: »Katoličani iz sv. Petra ceste v Ljubljani smo z začudenjem in ogorčenjem sprejeli vest, da je ljubljanski škof Gregorij Rožman prepovedal duhovniku Mikužu opravljanje verskih obredov med narodno osvobodilnimi partizanskimi odredi. Osvobodilna fronta je s sprejemom katoliškega duhovnika v svoje vrste jasno izpričala načelo popolne verske svobode ter s tem dokazala, da se ne vmešava v verske zadeve Katoliške cerkve…«

Izidor Cankar svari Rožmana naj preneha s kolaboracijo

Nekdanji minister londonske kraljeve vlade, duhovnik in ugledni diplomat Dr. Izidor Cankar je svojega prijatelja škofa Rožmana svaril pred tistim, kar je počenjal in kar so počenjali domobranci – a brez uspeha. Rožmanu je posredoval zelo jasno opozorilno pismo: »…Upam, da je še čas, da se kaj stori, da se najusodnejša politična napaka na Slovenskem popravi in te prosim, da storiš, kar moreš. Mnogo, zelo mnogo je odvisno od tega ali boš ti jasno videl stvari… Po koncu vojne so bodo nekateri razbežali, ko Nemci odidejo, drugi bodo pobiti, če se bodo borili. Čemu? In kdo bo odgovarjal za to nesrečo?...« S tem se je dr. Cankar že med vojno odločil za kriterij, da bo škof Rožman največji krivec za pobite domobrance. Tako kot npr. dr. Trstenjak ali dr. Grmič po vojni. Dr. Alojzij Kuhar, duhovnik in tudi eden izmed voditeljev SLS, ki je posebno prek radia London do nedavnega razvijal propagando proti komunistom in partizanom, je ob dr. Cankarju in Snoju tudi spoznal zgrešenost domobranstva.

Mariborski škof se je uprl kolaboraciji

Akademik dr. Anton Trstenjak: »Ko je ljubljanski škof Rožman odobril ustanovitev domobranstva, so poslali odposlance tudi v Maribor s prošnjo, da bi tudi mariborski škof podprl ustanavljanje domobranskih odredov. Ta pa se je uprl: »Kaj, ali hočete zlo, ki ste ga razširjali v svoji ljubljanski škofiji, prenesti tudi v mojo škofijo? To vam jaz kot škof odločno prepovedujem« Lahko greste!« Pa jim je vrata pokazal. To mi je dobesedno sam povedal. Škof Tomažič je imel torej čisto drugačno stališče do tega. Sreča! Tako na Štajerskem ni bilo domobranstva, niso se med seboj pobijali in tudi medsebojnega sovraštva ni bilo, tudi če je kdo po naključju bil domobranec. To pa se je zlahko zgodilo, saj  poznam ljudi, ki so bili postavljeni pred izbiro, ali jih Nemci mobilizirajo v svojo vojsko ali pa gredo k domobrancem, eno ali drugo je bilo hudo.

Jezuit Cerar: »Domobranci so s svojim bojem grešili zoper evangelij!«

Jezuit Cerar je napisal knjigo z naslovom »Partizan nekoliko drugače«. Zakaj? Po maturi je šel v partizane. Pozneje je postal jezuit in duhovnik in zdaj je napisal spomine. Njegovi jezuitski sobratje zdaj berejo to knjigo in jim ne ugaja preveč. V njej je zapisana tudi misel, ki je edina pravilna, pa je nihče ne navaja: »Domobranci so s svojim bojem, v katerem naj bi se borili za Kristusa, grešili zoper evangelij.« Lahko pogledate zgodovino – jaz jo dobro poznam« Nobena križarska vojna, noben papeški pohod zoper sovražnike vere ni bil uspešen. Bog ne da blagoslova »krščanskemu« orožju, ker to ni po božji volji. Mi smo poklicani, da se bojujemo z duhovnim orožjem, z močno vero, ki se naslanja na milost.

Škof Grmič obsoja kolaboracijo, zaradi katere so se zgodili povojni poboji

Škof dr. Vekoslav Grmič iz intervjuja v Nedeljskem: »… klerikalni voditelji in voditelji Katoliške akcije ter del predstavnikov uradne Cerkve v Sloveniji so pognali del slovenskega ljudstva v boj zoper Osvobodilno fronto… Vendar je najhuje bilo to, da so svoje bojevnike pridružili nemškim policijskim enotam.  Slepili so jih potem do konca… in jih odpeljali na Koroško, da so jih Angleži kot izdajalske enote vrnili in je večina njih s smrtjo plačala ceho. Kaznovani bi morali biti v resnici voditelji, a ti so se umaknili na varno…«

Bogoslovec Peter Kovačič-Peršin pravi, da je cerkev kriva za bratomorno vojno

»…Že kot bogoslovec sem prišel do spoznanja, da sta slovenska klerikalna politika in vodstvo slovenske Cerkve poglavitna krivca za bratomorno vojno, za zlorabo vernih množic v svoje politične namene, da je njun duhovni zločin v tem, da sta izdala evangelij in svoje ljudi.«