Vsak od nas se je že na neki točki svojega življenja srečal s kakšnim učiteljem, ki ga je popeljal na neko pot, na kateri je pač doživljal neke stvari. Prav je, da so ti učitelji prišli in ko začutimo je tudi prav, da gredo naprej, kajti vsakega od nas je pripeljal le lahko tako daleč kot je sam. Ni nas mogel naučiti resnice, ki je preprosto ne ve, vsekakor pa nas je lahko naučil tisto, kar ve.

Pozabiti pa tudi ne smemo, da je univerzalnih učiteljev, ki bi vedeli vse, kar je primerno za nas, malo, vendar pa je na svetu mnogo učiteljev od katerih vsak ve delček zgodbe, ki ustreza v našo resnico. Nedvomno so takšni učitelji ljudje, ki prihajajo na našo pot in nas s svojim vedenjem in razmišljanjem plemenitijo ali ne, vendar pa so oni naša največja duhovna lekcija v našem življenju.

Na vsakem od nas je, da prepozna učitelja v ljudeh, ki ga obkrožajo, saj je tudi prepoznava del učne lekcije tistega, ki prihaja v naše življenje kot je tudi na vsakem od nas, da prepozna del resnice, ki jo ima za nas. Naši učitelji nam razsvetljujejo pot po kateri hodimo, vendar pa je še vedno na nas samih, da prepoznamo. Nihče ne bo oddelal dela namesto nas samih.

Lahko se hudujemo kolikor se hočemo, vendar je naše delo je tu, da ga oddelamo mi sami. Bolj smo jezni, žalostni, zamerljivi ipd. bolj učitelj sveti po naši poti in nam pomaga videti tiste kamne in skale, ki nam preprečujejo gladko in mirno potovanje po naši poti. S svojo ljubečo navzočnostjo nas potiskajo v dele naše notranjosti, v katere še kar nekaj časa ne bi vstopili.

Mnogokrat so resnice, ki prihajajo iz učitelja nejasne. Temu botruje naša ne želja soočiti se z višjo resnico kot je naša lastna. Vedno je primerno se vprašati, kaj je zdaj to, kar prihaja od učitelja in ali je to kar prihaja usklajeno z nami samimi. Če začutimo, da ni, potem je morda čas, da gremo naprej, če pa začutimo, da je morda v tem, kar prihaja od učitelja nekaj za nas, potem pa je morda le primerno, da prisluhnemo in ko bo napočil čas nam bo postalo jasno o čem govori.

V naših glavah imamo mogočno inteligenco, ki se ji pravi um. Um je tu, da nam pomaga na naši poti in dobro je, da se od časa do časa uzremo in prisluhnemo. Morda pa nam ima kaj dobrega za povedati. Ko je stvar koristna preprosto vemo, začutimo jo v naši notranjosti, vendar pa moramo ob tem biti pazljivi, da občutka ne zamenjamo za nekaj popolnoma drugega, kajti naša prepričanost v to kar čutimo je lahko zelo varljiva.

Morda smo se na neki točki življenja naučili kako naj mislimo in smo tako mislili zelo dolgo časa, da so potem to mišljenje v popolnosti absorbirale naše celice. Le te so potem začele oddajati energijo teh misli in naše telo se je začelo počutiti kot smo mislili, kar so potem začutili naši možgani in začeli ustvarjati misli v skladu s tem kar smo zaznavali v telesu. Naše misli so se uskladile z našimi občutji, ki so jih najprej ustvarjali možgani in tako so se ujeli v začaran krog mišljenja in čutenja.

Tudi proces pomnjenja in spominjanja je del igre, ki se ji pravi učenje o samem sebi. Dobro je, če posameznik zazna, kaj je tisto, kar mu jemlje čas in energijo v vsakodnevnem življenju in ga odvrača od ljubeče prisotnosti resnice v njegovem življenju. Rojeni smo, da v življenju izražamo našo lastno resnico na naš lastni način, vendar pa smo mnogokrat pahnjeni v situacije, kjer smo naučeni kako se naj izražamo in vedemo pa čeprav je naša resnica drugačna. Morda je prišel čas, da opustimo vse laži o nas samih, vse zlaganosti, vse zmanipuliranosti in začnemo živeti tisto, kar si sami želimo, tisto, kar hoče naša duša, morda je prišel čas, da se zavemo, kako mogočni kreatorji naše resničnosti smo sami in jo začnemo zares ustvarjati na način kot to nam paše in potem to resnico tudi res živimo.

Tomaž Flegar