| Veganstvo − edina realna izbira v pripoznanju moralne vrednosti življenja živali
(ob 1. novembru, svetovnem dnevu veganstva)
 V družbi, v kateri živimo, imajo živali oz. neljudje status lastnine, ekonomske potrošne dobrine in ta status preprečuje enakovredno obravnavo njihovih interesov. Princip enakovredne obravnave je temeljni princip vseh moralnih teorij in vsak sistem, v katerem so živali obravnavane kot lastnina, je po svoji naravi nemoralen.
Pravica do odprave lastninskega statusa je v prvi vrsti moralna in šele nato legalna pravica. Pomembno in smiselno spremembo na področju našega ravnanja z neljudmi lahko pričakujemo šele po spremembi temeljnih moralnih stališč in pripoznanju, da je uporaba živali nesprejemljiva sama po sebi.
Na točki, kjer je več kot 98 % ljudi mnenja, da je uporaba živali sprejemljiva, in izkoriščanje živali velja za normalno ter se udejanja rutinsko, smo daleč od spremembe vzorca moralnega mišljenja, ki je potrebna.
Večina organizacij za zaščito živali v Evropi in ZDA usmerja svoje kampanje v izboljšanje zakonov za zaščito živali in izboljšanje standardov ravnanja z njimi; zavzemajo se za bolj »humane« načine ubijanja, bolj »humane« načine zapiranja, npr. večje kletke, itd. Vendar pa je ekonomska realnost taka, da je s tovrstnimi kampanjami zaščita vpeljana samo v primeru, ko obstaja tudi ekonomski interes za to. Nespregledljivo je dejstvo, da po 200 letih aktivnega zavzemanja za izboljšanje standardov in zakonov s področja dobrobiti živali izkoriščamo živali v večjem številu in na bolj grozovite načine kot kadar koli doslej v zgodovini človeštva. Zakaj je temu tako? Z empiričnega vidika je prikazovanje izkoriščanja živali kot bolj »humanega« (npr. »prosta reja«) v podporo javnosti, da se glede uporabe živali oz. uživanja »etično sprejemljivih« proizvodov počuti bolje, in to podpira kontinuirano uporabo živalskih proizvodov oz. jo celo povečuje. Z moralnega vidika regulativno izkoriščanje zaobide temeljno vprašanje: Ali je izkoriščanje živali − ne glede na to, kako »humano« ravnamo z njimi − moralno opravičljivo?
Etični teoretik Gary L. Francione v zbirki esejev Živali kot osebnosti (Animals as Persons, New York 2008) predstavi abolicionistično teorijo pravic živali, ki jo utemeljuje na zavesti kot nujnem in zadostnem pogoju za moralno pomembnost živali in s tem polnopravno članstvo v moralni skupnosti. To pomeni, da obravnavamo njihove interese po principih enakovredne obravnave. Francione poudarja, da ni pomembno, kako zelo so živali − neljudje − podobne ljudem; edino, kar je pomembno, je, da imajo zavest. Zavest mu pomeni sposobnost doživljanja (občutenja bolečine, zaznavanja sveta okrog sebe itd.). Reinterpretacija našega odnosa do neljudi zahteva, da jih prepoznamo kot nečloveške moralne osebe, zavrnemo njihov status kot potrošne dobrine in pripoznamo njihovo inherentno vrednost. Imeti inherentno vrednost pomeni imeti vrednost onstran lastninske klasifikacije, tj. onstran vrednosti, izbrane in dodeljene s strani človeka.
Edina realna izbira za vsakogar, ki verjame, da imajo življenja neljudi moralno vrednost, je prizadevanje za odpravo izkoriščanja živali, to pomeni − veganstvo.
Etično veganstvo je veliko več kot zgolj način življenja; je temeljni moralni princip, uporabljen v življenju posameznika/-ice. Etični/-a vegan/-ka ne jé, ne nosi in ne uporablja živali in njihovih proizvodov. Moralno in politično je zavezan/-a odpravi izkoriščanja živali. Zavrača poblagovljenje neljudi in pripoznava njihovo inherentno vrednost. Vidi povezavo med človekovimi pravicami in pravicami živali. Etično veganstvo predstavlja zavezanost nenasilju v vsakdanjem življenju posameznika/-ice.
Vegan/-ka lahko postanete danes − ta trenutek −in prekinete sodelovanje v izkoriščanju najbolj ranljivih med nami!
Branislava Vičar
v imenu Za živali!,
društva za uveljavitev njihovih pravic |
NE ZAMUDITE
Veganstvo edina realna izbira v pripoznanju moralne vrednosti življenja živali
Prispeval/a: MC dne nedelja, 1. november 2009 @ 19:26 CET
>>da imajo življenja neljudi moralno vrednost,
>>je prizadevanje za odpravo izkoriščanja živali,
>>to pomeni − veganstvo.
Za osebo, ki sočutje do nečloveških bitij občuti globoko v sebi ali sledi nekemu »višjemu« imperativu (ki ni nujno povezan z »duhovnimi sferami«), najbrž res ne obstaja druga izbira. Dejansko pa je zadeva bolj kompleksna, obstaja namreč »dediščina« naše preteklosti – v mislih imam predvsem udomačene živali, mnoge med njimi so zveri - torej v biološkem smislu karnivora bitja –vzdrževanje teh živali pa zahteva pobijanje nekih drugih živali. Sočutje do ene vrste živali, pomeni brezčutje (in posledično surovost) do neke druge vrste živali, ki je vsaj enako čuteča ali inteligentna. Obstajajo še druga mejna področja,"prepletenosti" in objektivne danosti, zaradi katerih ultimativno veganstvo ni mogoče. Izpadlo pa bi nekoliko klišejsko, če bi rekel, da se moramo truditi po njaboljših močeh.
Tako kot je k odpravi suženjstva bolj pripomogla industrijska revolucija oziroma ekonomski izračun, kot pa splošen dvig moralne zavesti ljudi, tako lahko pričakujemo, da bo tudi na razširjanje veganstva še nadalje vplival predvsem tehnološki razvoj, ki omogoča ustrezne alternative v prehrani, oblačenju itd. Gre za gradualen proces, ki ni toliko povezan z evolucijo zavesti, kot s postopnimi spremembami v družbi na pravnem, socialnem, ekonomskem polju. Zavest sama je sicer pomembna, bojim pa se, da bo prehod od antropocentrizma v neko obliko »ekocentrizma« izredno težak. Ne želim biti pesimist, ampak nekateri trendi kažejo bolj na to, da se utegnemo vrniti nazaj. Nenazadnje je tudi suženjstvo še vedno prisotno – v takšni in drugačni obliki. Bolj kot se neko okolje ubada s problemi suženjskih pojavov med ljudmi (med katere spadajo tudi vse oblike novodobnega mezdnega izkoriščanja delavcev), manj je posluha za to, da bi kdo loteval problema suženjstva živali. Bojim pa se, da le malokdo vidi vzročno povezavo med obema. Žival kot sredstvo ali človek kot sredstvo, žival kot lastnina ali človek kot lastnina? Nova etika (ala Peter Singer), ki je sicer že nekaj časa na obzorju, si bo priborila svoje mesto oziroma doživela svojo realizacijo v družbi šele takrat, ko se bomo ljudje vsaj do določene mere otresli posesivnosti in gospodovalnosti v medčloveških odnosih. Predvsem pa bi se morali otresti religiozne (to je absurdne) misli, da ima človek v stvarstvu posebno mesto in ima z njim »stvarnik« posebne namene, zaradi česar mu je dana »oblast« nad ostalimi (podobno čutečimi) bitji.