Prišli sta v večji prostor, kjer je kakšnih trideset ljudi iz pulta ob kuhinji na veliko mizo, sredi prostora, nosilo jedi, pa pijačo, pribor. Tudi oni dve sta vzeli košarice s kruhom in ga polagale na mizo. Potem so sedli, nekaj časa je bila popolna tišina in nato so pričeli z večerjo.

Koliko raznovrstne hrane, večino jedi, ki so bile v posodah po mizi je videla prvič, tako da kar ni vedela s čim bi si postregla. Prijala ji je neverjetno okusna hrana. Po večerji so vsi skupaj znosili posodo in vse ostalo nazaj na tisti pult. Kot je videla je nekaj ljudi ostalo in pospravljalo prostor in čistilo posodo.

Mati in Marjana sta se nato sprehodili proti parku. Ustavile sta se na manjši leseni pokriti terasi. Tudi ta je bila prekrasno oblikovana, res lično narejena in mati si je ogledovala to umetnino pridnih in spretnih rok. Marjana je vzela dve debeli blazini iz police. V kutu je vzela še dve pručki in z nekakšno harmonijo pripravila dve mesti. Na eno mesto je sedla sama in pokazala Materi, kako naj sede na drugo pripravljeno mesto. Kmalu sta tako sedeli. Zdaj bi te prosila, če mi slediš. Nekajkrat sta globoko zadihale. Popolnoma vzrajnajva hrbtenico, zazriva se predse. Popolnoma sprejmi vse kar je. Ti je udobno v svojem telesu, krasno, če ti ni udobno, sprejmi, da ti ni udobno. Je v tebi mir, nobenih misli v glavi, prelepo, tudi če so v tebi misli, nemir, nelagodje... potem opazuj ta nemir. Nič drugega, zdaj je čas za opazovanje, močna pozornost... kaj se dogaja v telesu...nič drugega... samo opazovanje.

Mati je v telesu, nekje v predelu trebušne votlina začutila nekakšen pritisk, občutek nemira, topo bolečino. Vendar so jo besede Marjane spodbudile in vse kar je počela... zaznavala je to nelagodje... opazovala ta pritisk. Trajalo je kar nekaj minut in skoraj, da ni mogla verjeti, tisto nelagodje je nekam izginilo, poleg je bilo še nešteto misli nekaj časa jih je slišala in se jih zavedala, pa se je spet izgubila in spet se je kar nekako zbudila in čutila oz. "slišala" tisto neprestano premlevanje v svoji glavi. Izgubila je občutek za čas, ni ji bilo jasno koliko časa sta tako sedeli, ko jo je Marjana povabila na počitek.

Mati je nemudoma zaspala. Naslednje jutro je odprla oči in se razgledala po skromni manjši sobici. Nekaj časa je sedela na robu postelje in razmišljala, kako je celo življenje samo brzela in hitela, nikoli si ni vzela časa za miren pogovor, miren obed. Vse se je vedno dogajalo z neko paniko, z nekim strahom, če jo je kdo kaj vprašal je na hitro odgovorila in že dajala vtis, kako mora hiteti nekam naprej, nobenega miru ni bilo nikoli v njenem življenju. Vedno se je bala, da se kaj slabega zgodi, da česa ne bo, da bo kaj zamudila, da ni lepa, da ni nekaj dobro storila, da otroci ne bi naredili kaj slabega, kaj si bodo mislili ljudje in tako naprej...spet je zapadla v mišljenje, dokler ni zaslišala glasu Marjane, pri vratih.

Tukaj imaš svežo brisačo, tam na kotličku pa imaš toplo in hladno vodo, v omari pa nekaj tukaj pri nas narejenih preprostih oblačil, potem pridi na čaj. Obrnila se je in odšla. Mati je že včeraj pa tudi danes takoj, ko je zagledala Marjano začutila neko prijetnost, to žensko je obdajalo nekaj lepega, ob njej se je zdelo, kot da na tem svetu ni nobenih problemov, samo radost, zadovoljstvo, oz. kot je Marjana kdaj naglas rekla...Zemlja je Raj.

Mati se je uredila zapustila sobico in se napotila po potki, ki je peljala iz hiše proti parku, tam je zagledala nekaj ljudi, ki so sedeli na terasah, ki so bile raztrresene vsenaokoli. Vsaj deset jih je že opazila do sedaj. Iz ene ji je naproti prišla Marjana in skupaj sta nadaljevale pot do terase, kjer še ni bilo nobenega. Sedli sta v udobno klop in spet je prišla mimo deklica, ki jo je sprejela pri vratih prejšnji dan, prinesla njima je čaj v prijetnem čajniku, dve skodelici in kozarec medu.

Pred pitjem čaja je Mati opazovala Marjano, ki je tako prefinjeno, tako dovršeno z usklajenimi gibi nalivala čaj, dodala žličko medu, kot bi bila posebej pozorna na vsak gib. "Poizkusi tudi ti": ji je dejala Marjana.
Bodi pozorna na vsak gib, bodi tukaj, ne dopusti umu da te odvede kamorkoli...v sebi imaš moč, da to storiš. In Mati je poizkusila, nekako ji je kar ratalo.

Marjana, daj mi povej, a bom tuji jaz kdaj lahko dosegla tako stanje v katerem živiš ti. Stara sem že, zgarana in nimam več veliko let pred sabo, a se mi sploh splača truditi in učiti.

Marjana jo je nekaj časa gledala in nato pričela govoriti.

Bodi pozorna, tvoj UM te je že, verjetno z nekaj intervali neprestanih misli, oz. miselnih projekcij od katerih mogoče sploh nobene nisi zaznala, poizkušal prepričati in predstaviti prebujenje kot nek cilj v prihodnosti. Glede na to, da si še vedno močno umsko obvladana, tega nisi niti zaznala, si pa že prepričana, da potrebuješ čas, da se nekaj naučiš, čas da se trudiš. Prebujenje oz. razsvetljenje ti je tvoj UM nanizal kot nek predmetni cilj in v kolikor bi sledila tej umski predstavi bi bila podobna tisočem duhovnim ljudem po vsem svetu, ki tudi na tak način iščejo razsvetljenje v tej ali oni religiji, pod različnimi imeni, zagovarjajo svojega boga kot edinega pravega, se izgubljajo v umskih predstavah in procesih, so pa kljub letom iskanja toliko stran od prebujenja, kot ti sedaj.

Prvi korak na tej poti je zaznavanje, kaj se dogaja v tebi, in popolnoma nič drugega. Zaznavaj, poslušaj, poizkušaj se zavedati, najprej vsake čustvene vznemirjenosti v tebi, opazuj vsak tak nemir, vso morebitno nelagodje, samo opazuj, videla boš, da se še tako močna čustvena bolečina preobrazi v MIR.

Kasneje, ko ti bo to šlo, pojdi še globlje v sebe, poizkušaj se zavedati vseh misli, miselnih projekcij, miselnih filmov, vseh umskih procesov mišljenja, tudi tistih globljih in spet samo opazuj in popolnoma nič drugega.

Da boš še bolj vedela o čem govorim ti naj povem, da sem imela nekaj let nazaj neprestane misli:
-nič ti ne bo ratalo, vse boš vedno uničila-

In kadarkoli sem kaj delala, me je ta misel obletavala večkrat. Potem se mi je kaj pripetilo ali sem poškodovala izdelek, kaj podrla, poškodovala sebe ali pa kdaj tudi popolnoma uničila svoje delo in takoj se je pojavilo morje misli:
-sem ti rekla, nič ti ne bo ratalo vidiš spet si vse uničila-
In potem še misel, ki sem jo že komaj zaznala tako tiha je bila!
-saj res, nič ne znam narediti, vse se mi vedno izjalovi, kakšna zguba sem-

Včasih mi je bilo zaradi tega tako hudo, in kasneje že tako strah pri vsakem početju, saj sem bila prepričana, da je to nekakšna moja karma!

Potem so mi še drugi ljudje govorili, da se mi to dogaja ker ne hodim k maši, ker nisem poročena z očetom mojih otrok...Tako sem se kmalu počutila kot popolnoma nezaželena na tem svetu z večnim vse bolj prisotnim bolečim občutkom krivde v sebi.

Vsa parodije se je pričela končevati, ko sem prenehala tem miselnim projekcijam posvečati kakršno koli pozornost.
Samo opazovala sem vse to dogajanje v moji glavi.

Zdaj si pa ti na vrsti, poglej me Mati samo opazuj, zaznavaj, bodi pozorna, ne glede na to kaj boš počela, ali pa če ne boš delala ničesar, takrat pa še posebej vso svojo pozornost usmeri v sebe.

To je vse, dobrodošla si tukaj pri nas in kogarkoli tukaj boš vprašala karkoli, ti bo z veseljem povedal. Tam v tisti hišici je praviloma skozi dan prisoten mlajši moški, ki razporeja delo po Templju, čo boš želela kaj početi se lahko oglasiš pri njemu.

Za danes ti pa priporočam, da se zgolj malo sprehajaš, počivaš, spoznaš ta naš prostor, obiščeš mogoče mizarja, vidim, da so ti njegova dela zelo všeč.

Objeli sta se in odšle vsaka svojo pot.