MEDITACIJA MESECA 20. oktober – 20. november 2009

Molitev je ena od oblik človekovega aktivnega odnosa do Božanstva. Ob pojmu molitve si človek predstavlja določeno besedilo, katerega se lahko bo različnih prilikah ponavlja. Nikakor ne mislim, da takšna oblika molitve ne velja. Tudi sam jo uporabljam. Vendar nisem prepričan, da je nujno ponavljati že utečene molitvene vzorce. Verjamem, da je molitev bolj učinkovita, če človek z lastno ustvarjalnostjo in na svoj način ubesedi svojo prošnjo.

Seveda tudi tu obstajajo neke zakonitosti. Pomembna je denimo jasnost molitvene sheme. Na prvem mestu je nagovor. Na nek način je potrebno izreči, kateri vir blagoslova ali pomoči želi molivka ali molivec nagovoriti. V ta namen so človeku na voljo tradicionalna imena Božanstva, morda Boga, Boginje, ali katerega drugega božanskega bitja. Lahko pa je naslovljenec imenovan na nenavaden, poetični način. Način ubeseditve ni toliko pomemben kot je pomemben srčni občutek, s katerim je molitveni nagovor prepojen.

Isto pravilo velja za celotno molitev. Bolj je človek srčno navzoč v tkivu molitve, dlje jo njene peruti ponesejo. Ne verjamem, da avtomatično ponavljanje molitvenih obrazcev lahko pomaga več, kot da zadovolji človekov namen, zadostiti verskim pravilom.

Druga stopnja pri oblikovanju molitve je izrek prošnje. Lahko gre za bolj splošen namen molitve, kot je prošnja za mir ali blagostanje. Lahko pa je prošnja (tudi) bolj ali manj natančno usmerjena. Temu navadno sledi zahvala kot izraz zaupanja, da bo molitev uslišana.

Vendar ubesedena molitev ni edina možnost kako izraziti svoj odnos do Božanstva. Enako veljavne so bolj meditativne oblike molitve, pri katerih lahko besede povsem umanjkajo. Morda taka oblika molitve še najbolj ustreza obdobju razumske nadvlade nad človekovim imaginativnim in čustvenim svetom. Izogne se mentalnim kalupom ob tem, ko od človeka zahteva ustvarjalen napor, biti resnično tisto, kar želi izraziti pred obrazom Božanstva. Tukaj ni umika - ali si resničen, ali pa se ukvarjaj z drugimi rečmi!

Čas kozmičnih sprememb, sredi katerega živimo, prinaša spremembe tudi na področju molitve. Predvsem imam v mislih spremembo v odnosu do Božanstva. Božanstvo ni le nekdo drugi, katerega nagovarjaš in od katerega nekaj pričakuješ. Tradicionalni prepad med grešnim molivcem in oddaljenim Bogom je minil, kolikor ga ljudje sami, slepi za spremembe, še naprej ne vzdržujemo.

Dandanes se nam zdi logično, da je tudi človek sam del Božanstva in da z molitvijo nagovarja tudi del sebe v smislu samo-prebujanja, oziroma nagovarjanja božanske navzočnosti znotraj nas samih. Slednja je tista, ki na osnovi resonance omogoča, da se odgovor univerzalnega Božanstva lahko neposredno uresniči v molivčevem življenju. Molitev tako postaja dialog med božanskim jedrom znotraj molečega človeka in vseprisotnim univerzalnim obrazom Božanstva.

Drugače rečeno, sploh ne gre več za pošiljanje molitve v daljne daljave Božjega, prej za aktiviranje božanske iskre znotraj molivke ali molivca samega. Človek z molitvijo izrazi željo in vabilo, da božanska razsežnost znotraj nje ali njega samega razpre svojo milost ali svoje ustvarjalne potenciale za določen namen ali v določeni smeri. Vendar pri tem ne mislim na neko vrsto zadovoljevanja svojih potreb. Niti najmanj, saj je božanska iskra v človekovem jedru istovetna z vseobsegajočim Božanstvom.

Predlagam dve obliki molitve brez besed. Lahko se uporabljata v vsakem trenutku dneva in ob različnih priložnostih – tudi ob čakanju na vlak. Zavestno sem ju oblikoval tako, da upoštevata zakonitosti časa, ko se človek vrača v objem celovitosti. Hkrati je to izziv, da bi vsak sam oblikoval podobne molitvene vzorce, ki njej ali njemu samemu najbolje odgovarjajo.

• Predstavljaj si, da osebo ali življenjsko situacijo, za katero prosiš božanske milosti, zaščite ali zdravja, za nekaj časa vzdržuješ v svojem srčnem prostoru. Vizualizacija ne zadošča, če ni podprta z ljubečim namenom.
  
  
• Hkrati občutiš sebe zaobjetega v srčnem prostoru Božanstva. Tvoj srčni objem bo veljaven toliko, kolikor se ti čutiš objetega, oziroma objeto, s strani večnosti.
  
  
• Molitev ritmično ponavljaj z daljšimi ali krajšimi presledki, spremljano z občutkom hvaležnosti.
  
  
• Naredi z roko gesto, kakršno vidiš na logu Meditacije meseca zgoraj. Predstavljaj si, da s to gesto sežeš do jedra božanske navzočnosti v svojem srcu.
  
  
• Vzemi od tam drobno iskro in jo ponesi v srce tiste osebe, kateri želiš dobro, oziroma v sredo življenjske situacije za katero želiš, da bi odsevala božanske kvalitete. To pomeni, da želiš znotraj danega položaja ali človeka zanetiti ali okrepiti zavest o njegovem ali njenem božanskem bistvu. Pri tem se ogibaj vsakega sebičnega namena.
  
  
• Molitev ritmično ponavljaj z daljšimi ali krajšimi presledki, spremljano z občutkom hvaležnosti.

Marko Pogačnik