Moje uho je ujelo zvok, melodijo, ki je zaigrala skupaj s srcem. Začutila sem, kako se poslavljam od ega. Zavibrirala sem »nekje drugje«. V moje oči so prišle solze. Pomešane z radostjo, žalostjo. Radost je zdravila žalost. Takrat sem začutila, kako se poslavljam od svojega ega in spreleteli so me jasni občutki, da se začenja popolnoma novo obdobje življenja.
V mislih sem preletela ljudi, ki so do tedaj polnili in dvigovali moj ego. Z malce upiranja sem jih začela spuščati. Zamere, žalost, jeza, nezadovoljstvo…strah…vse je počasi odhajalo. Moj pogled se je nenadoma razširil in soba okoli mene je začela dobivati drugačno obliko.
Skozi mene so se začele sidrati drugačne energije. Jasno sem začutila, da grem na pot služenja in nenadoma sem se zavedla, koliko svobode je v meni. Duša je plesala. Začutila sem, da sem vodena. Bil je šepet od »nekje«. Vse kar je dotlej bilo moje življenje se je sedaj slikalo v popolnoma drugačni luči. Prvič v življenju sem zares začutila kdo sem. Delo, ki sem ga opravljala in se z njim identificirala ter osebe me niso več označevale. Jasno sem videla, da je to iluzija, slepilo, ki je plast za plastjo celo življenje zakrivalo esenco.
Nenadoma sem začutila izjemno bližino s stvarnikom. Vse je postalo svetlo. Na Zemljo se je zlivala svetloba, zlatorumena pomešana s sončnimi žarki. Začutila sem, kako rada nas ima Mati Zemlja. Stvarnikove »roke« so objele Zemljo. Bil je klic, prošnja naj bomo nežni do nje in do življenja. Ko sem v mislih srečevala starše, prijatelje, sorodnike, sodelavce sta me radost in hvaležnost vse bolj polnili. Zopet so v oči prišle solze. Čutila sem hvaležnost. Zahvalila sem se življenju in vsem darilom, ki nam jih daje. Ni bilo razlik. Ljubezen je bila do vsega, vseh, vsakogar popolnoma enaka. Bila je ena, eno.
Vse ostalo se je kot odvijalo pred menoj. Bila sem nekakšen gledalec. Vse se je zdelo daleč, daleč.
Na poti v čudovito zeleno…
…še vedno je bil prisoten mali strahec pred neznanim, čeprav se zavedam da je pot čudovita in pelje v neskončnost, neskončno lepoto, proti svetlobi…
Prijeten igriv občutek je dal vedeti, da sem skoraj tam preko. Zdaj imam odgovor na vprašanje »česa te je strah, da si ne upaš pogledati na drugo stran, tam čez?« Nič več zapletanj, igric, konec ega…to kar je bilo prej moje življenje, čeprav se je vseskozi zdelo prazno, plehko in predvsem zelo naporno – biti nekaj, kar nisi. Iskati pozornost in smisel v nečem, kar to ni, kar je umetno ustvarjeno. A kako bi vedela, da to ni prava pot, če je ne bi izkusila? Hvala ego, da si me naučil in se še vedno kdaj pa kdaj oglasiš in me opozoriš česa ne smem in kam se naj usmerim in se dvignem preko tebe, ki me želiš spraviti v zmoto in mi govoriš, da je svoboda težka stvar..
…saj pot srca je drugačna…ne sodi, ne želi…živi sama od sebe…in…samo je…brez besed, misli…
|