Ste že bili na Cerkniškem jezeru pozimi? Če ne, potem morate iti, ni ga lepšega jezera daleč okoli, ko njegova gladina trdno zamrzne in naredi veličastno fotografijo premikajočega življenja pod vašimi drsalkami, človek bi jo kar gledal, tako je lepa v svojem toku brezčasnosti.

Presihajoča jezera so posebnost kraškega sveta in jih je v Sloveniji več kot dvajset, vendar je med njimi najimenitnejše prav gotovo Cerkniško jezero. To je prvo presihajoče jezero, za katerega je zvedel svet iz Valvazorjevih del. Valvazor ga je pred tristo leti obiskoval: "Ne glede na velik trud in nevšečnosti, ki je bilo z njimi združeno moje opazovanje, saj stanujem precej daleč od tod, namreč poldrugi dan hoda, a pot gre po samem pustem, divjem in visokem gorovju".

Valvazor je temeljito popisal jezero in navade domačinov, lotil se je tudi razlage presihanja jezera. Še danes presihanje, kljub znanju in tehničnim napravam, ni do popolnosti raziskan naravni pojav, ki je kot magnet za turiste z boljšim okusom in razne znanstvenike, ki bi želeli to čudo videti tudi na lastne oči.

Vam pa povem, da je jezero pozimi več kot primerno za tudi nekoliko drugačno početje, ne zgolj za ogledovanje - predvsem za drsanje, če pa ne znate drsati, vas to ne bi smelo odvrniti od obiska, le gorske čevlje nataknite in pazljivo, brez naprezanja, stopajte po ledeni ploskvi in se prepustite njeni lepoti, naj se vam razodene. No, sam drsam in imam to srečo, da so me že kot majhnega postavili, s temi hecnimi, neudobnimi čevlji, na sredo ene izmed teh, sprva nevšečnih ploščadi in me tam za nekaj časa pustili v nemilosti, naj si pomagam, kakor vem in znam.

Jezero je izjemno veliko, tudi ko pomrzne, in človek se na njem počuti zares svobodnega. Tako je prostrano, da se lahko oddrsamo v katero koli smer, kar kakšen kilometer in pol stran, se obrnemo, gremo malo hitreje v drugo smer, se prepustimo močnemu vetru z dvignjenimi rokami, da nas ponese kot jadro v tretjo. Ko pa postanemo malo utrujeni, se lahko tiho skrijemo v samotna, z rastlinjem bogata obrežja, kjer lahko v miru počakamo, da se umiri dih, da se izostri oko. Tam lahko v tišini in spokoju mirno občudujemo takšne in drugačne rastlinice, kako so zajele svoj zadnji dih, preden jih je mraz naslikal v čisti kristal.

Cerkniško jezero pozimi je pravi prostor, kjer se lahko spočijemo, naužijemo njegovega miru in lepote in je pravi meditativni kotiček, kjer se drsalec lahko uči kako drsati z elegantnostjo, nenaprezanjem, z ravno pravšnjo hitrostjo in radostjo v srcu, tu se lahko uči biti miren sam s seboj in v harmoniji s stvarstvom.

Ne glede na te 'napotke' pa je jezero tudi več kot primerna izletniška točka za lep družinski dan, ki ga lahko preživimo tudi v gorskih čevljih (ne le na drsalkah) s svojimi najbližjimi in uživamo v njegovi lepoti. Jezero redno zamrzne nekje v sredini ali konec januarja, zato bodite pozorni, kdaj bodo rekli:"Zdaj!", pokličete lahko tudi na bencinsko črpalko v Cerknici, tam vam bodo radi povedali, ali je jezero že pomrznjeno in primerno za drsanje in sprehajanje.

Iz varnostnih razlogov pa je vseeno dobro, da se ne oddaljujemo preveč od ljudi, oziroma da se ne približujemo delu jezera, ki ni zmrznjen in kjer je voda globoka, ne igrajmo se skratka in ne bodimo preveč pogumni, še posebej v bližini slivniških čarovnic!

Peter Lah

Peter Skoberne: Naravne znamenitosti Slovenije; Cerkniško polje, stran 223, Prešernova družba v Ljubljani, 1988.

Vir: www.cdk.si/soutripanje