Postavljam se ob bok in v bran predsedniku RS g. Danilu Türku ob nedavnem medijskem napadu in obsodbi glede gradnje dvigala, ki bo hendikepiranim omogočilo neoviran dostop do urada predsednika RS in dela vladne palače. Ocenjujem ga kot cenen populizem, kot nesramno in žaljivo pisanje.

Iz njega gre razbrati, da smo družba, ki ne razume ali noče razumeti enakopravnosti, enakih možnosti in možnosti svobodnega gibanja. Da smo družba, ki pogojuje smiselnost potrebne investicije za neoviran dostop, s številom in pogostostjo obiskov ljudi, ki uporabljajo voziček. »Saj jih ni veliko, eden dva ali največ trije na leto.« »Ali se ne morejo dobiti nekje drugje, naj »jih« obišče on…«

Kako znani stavki, ki se znova in znova ponavljajo, v primeru Cankarjevega doma, v katerega sem dolga leta na premiere hodila skozi dovoz za smeti, pa Opera, Filharmonija, dostop na mestne avtobuse… Niso umanjkale niti pripombe in izjave češ, da imamo »itak« vse zastonj, a še na avtobus bi radi prišli. Nočemo nobene posebne obravnave, hočemo enake možnosti in enakopravnost! Dostop do vseh (javnih) institucij mora (postati) biti samoumevnost in stalna praksa, PIKA.

Cena dvigala je prav gotovo visoka in o tem se da razpravljati. Prav je, da novinarji o tem sprašujejo, raziskujejo, pišejo; to je njihova naloga in dolžnost. Ni pa vmesno, korektno in profesionalno, da se pri tem dvomi o sami smiselnosti in pomenu te investicije. Predvsem ne na takšen način, da se jo prikazuje s številom plač delavcev v Muri, kot je bilo to storjeno v Žurnalu. Takšna izpeljava in primerjava je žaljiva do samih delavcev, saj se njihovo stisko uporablja za raznovrstne propagandne namene, ki nimajo nobene povezave s konkretnim primerom. Hkrati se poskuša ustvariti vzdušje v katerem se bomo »marginalizirani« spopadali med sabo o tem, kdo kaj bolj potrebuje. Res je, na žalost, je glede arhitektonske in senzorne dostopnosti v naši državi potrebno storiti še zelo veliko; osnovne in srednje šole, knjižnice, kulturne ustanove, zdravstvene ustanove, sodišča, občinske zgradbe in uradi, pločniki, semaforji, javni prevoz…in še, in še. Se bomo mar prerekali, kaj je prioriteta in kaj ni, medtem, ko čas beži in bo to le izgovor, da se nič ne naredi?

Sama sem mnenja, da je dostopnost do najpomembnejših državnih institucij, eden temeljnih kazalcev odprtosti in demokratičnosti v družbi. Dostopnost je pomembna tako na simbolni ravni kot seveda tudi na vsakdanji, praktični ravni. Imeti možnost dostopa do državnih institucij je pravica vseh nas državljank in državljanov; ne privilegij kot ga nekateri skušajo prikazati. Vse prevečkrat pozabljamo, da so te institucije za nas, da so nam zaposleni v njih dolžni prisluhniti, odgovarjati in delovati v našo korist. Predsednik RS ni pri tem nobena izjema. Prav v tej smeri in za tovrstne  namene bom dvigalo gotovo pogosto uporabljala in verjamem, da bo vse več ljudi na vozičkih sledilo mojemu zgledu. Dovolj nam je, da nas vedno znova spravljajo v nevarnost, strah in nelagodje, ko nas prenašajo gor in dol po stopnicah.  Dovolj nam je, da moramo v prostore vstopati skozi smetišče ali zadnja vrata, da moramo čakati in prositi za pomoč, da moramo za dostop na določeno mesto vložiti ogromno napora, organizacije in priprav pri doseganju  cilja.

Nenazadnje mi je predsednik v intervjuju, ki sem ga opravila za ENIL (European Network of Independent Living) z dne 3.12.2008 obljubil, da bo dvigalo nared čez leto dni. Predsednik me pozna in ve,  da sem neprizanesljiva, ko gre za prelomljene ali neizpolnjene obljube. Prepričana sem, da bo predsednik znal privarčevati na kakšni drugi postavki, kot npr. reprezentacija ali stroški prevozov. Seveda ne gre pozabiti niti, da bodo že čez 3 leta predsedniške volitve in kdo ve, morda se izkaže, da bo dvigalo takrat v uporabi prav vsak delovni dan.

Elena Pečarič