Mati se je počasi umirila, si obrisala solze in se počutila nekako lažje in bolje. Prej ste omenjali neko najčistejšo resnico, ki mi jo boste povedali. Če je to neka taka resnica, kako pa to, da že prej nisem slišala zanjo. Sej sem ja v šolo hodila pa tudi kakšnega pametnega že srečala, no saj mogoče jo pa že vem. Aja zdaj vas pa vikam, to pa ne bi smela ane? Tako je mati govorila in gostiteljica Marjana jo je poslušala.

Mati, lahko me vikaš ali pa tikaš, kakor ti pač ustreza, bolj pomembno je, da se ob tem ti dobro počutiš. Jaz ne bom čustveno reagirala na vsebino, ki prihaja iz tebe. Ne obešam se na tvoje besede temveč gledam za njih, torej iščem tisto, kar mi hočeš povedati.

Malo vam težko sledim, a če sem dobro razumele, lahko vam rečem kar hočem, pa ne boste nič jezni, al pa vsaj malo hudi??

Že kar dolgo je tega, kar sem bila nazadnje jezna, pa sem od takrat doživela tudi zelo težke preizkušnje ampak jeze ni več. Prej si omenila tisto najčistejšo resnico. Povedala ti bom sledeče, na svetu si več kot šestdeset let a si lahko predstavljaš, da še nisi začutila Življenja in še nekaj; od rojstva pa do sedaj nisi imela izbire o tem kaj boš delala, kaj boš govorila, kako reagirala na dogajanje okoli tebe.

Čakaj, čakaj...nekaj časa jo je gledala...zdaj te pa sploh več ne razumem, kako praviš, da ne čutim življenja, saj sem živa ali kaj?? Pa da jaz ne izbiram kaj bom delala, ja kdo pa drug, saj jaz rečem zdaj grem pa na njivo okopavat, pa grem ane. Tukaj ste se pa malo zmotili gospa ane?

Zdaj me pa pozorno poslušaj. V tvoji, kakor tudi v vseh glavah nas ljudi se nahajajo možgani. Eden del teh možganov je namenjen mišljenju. Pravimo mu um ali pa razum. In ta um naj bi ljudje uporabljali, da lažje opravimo neko nalogo, da nam je v pomoč v vsakdanjem življenju. Resnica pa je, da v večini sploh ne uporabljamo tega našega uma, temveč nas je le ta taka prerasel, da on uporablja nas. Ta naš um bi lahko primerjali z nekakšnim omejenim samostojnim a nedoraslim živim bitjem, ki deluje in živi skozi nas. Večina vsega mišljenja, ki se dogaja v glavah nas ljudi je zaradi negativnega oz. neustreznega delovanja zelo škodljivo za nas kot posameznika in s tem tudi za celotno človeštvo.

Mati je bila nekaj časa tiho, zamišljeno je strmela vanjo. Zdaj sem te pa ujela, ampak, čakaj malo...ne ne...ah kje...ti mi hočeš povedat, da imam jaz u glavi enga hudiča, ki je živ...jaz sem pa ena kaj...lutka in delam kar se njemu zdi?

Zdaj si pa uporabila beseda, ki je kar pravšnja, krščanska mitologija uporablja to besedo ravno za mišljenje!!

Ne ne spoštovana, jaz hodim v cerkev. Vemo kaj je hudič, ki te žge v peklu, če v življenju počneš neumnosti.

Mati a ne doživljate pekla tukaj na Zemlji iz dneva v dan? A ni to tisti hudič, ki vas žge, da vas kar peče po telesu? Mati je gledala in Marjana je nadaljevala. Veste Sveto pismo, ki ga poslušate verjetno že kar nekaj let ima tudi resnico, le malo kdo jo želi videti. Ali pa če rečem drugače, človek obvladan od tega živega bitja torej mišljenja, ne bo hotel videti resnice, iskal bo vse možne druge razlage, torej jo posledično tudi ne bo znal razložiti niti sprejeti.

Ja pa saj smo vsi ljudje taki, potlej je pa že tako prav. Saj vsi trpimo eni malo bolj drugi malo manj, ali pa na drugačen način...

Ja, če se ozreve naokoli se res zdi, da je še trpljenje nekaj povsem vsakdanjega. Kako drugače bi pa sploh moglo biti, ko po tem svetu blodi milijarde neozaveščenih posameznikov. Toda to da ti ne zaznavaš tistega drugega stanja, ki pa je brez trpljenja, še ne pomeni, da tako stanje ne obstaja.

Ja, če jaz nisem okusila belega kruha to še ne pomeni, da ga ni, to je res ja, samo vse to je že kar malo preveč za mene, ne vem če sem sploh sposobna se vse to naučit...

Mati, nič se ne potrebuješ naučit, zdaj greve nekaj dobrega pojesti, potem se mi boš pridružila pri eni zanimivi vaji, potem pa počitek, prav ti bo prišel.