Pred časom je bila v sarajevskem zgodovinskem muzeju svečano odprta dokumentarna razstava Od zabrisa do prenove identitete, ki predstavlja Slovence v Bosni in Hercegovini 1530–2009. Vsebinski osnutek razstave in spremna besedila je pripravil Stanislav Koblar.

Slovenija in Bosna in Hercegovina sta že od nekdaj zelo povezani deželi. Prve stične točke segajo v 14. stoletje, ko je celjski grof Herman I. sklenil zakonsko zvezo s hčerjo bosanskega bana Katarino Kotromanić. Slovenci so zbrali pogum za raziskovanje bosanskega ozemlja tudi v času turških osvajanj. O tem priča potopis nekega ljubljanskega notarja Benedikta Kuripečiča, ki je kot tolmač odposlanstva cesarja Ferdinanda I. k turškemu poglavarju Sulejmanu I. Veličastnemu v začetku 16. stoletja na poti v Carigrad prepotoval celotno bosansko ozemlje.

Nekoliko stoletij kasneje so slovenski gozdarji množično prihajali v bosanske gozdove na sezonsko delo. Znano pa je tudi, da je v južne kraje pripotovalo tudi nekaj slovenskih duhovnikov. Med temi viri največkrat omenjajo Valentina Laha, ki je okrog leta 1875 živel v trapistovskem samostanu Marija zvijezda v Banja Luki. Sicer pa so se Slovenci na območje bosanske države priseljevali v treh etapah; to je med avstro-ogrsko vladavino, Kraljevino Srbov Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslavijo in okrog poldrugega desetletja po drugi svetovni vojni.

V zadnjem času ponovno poteka dejavno sodelovanje med Slovenijo in Bosno in Hercegovino; vendar pa ni zaznati tako množičnih prihodov pa tudi ne priseljevanja. Natančni podatki o številu Slovencev, živečih v bosanski državi, še niso ugotovljeni. Sklepa se, da jih na tem ozemlju prebiva okrog šest do petnajst tisoč, kar je precej velik številčni razpon. Podatke o številu slovenskega prebivalstva bo zagotovil bližnji uradni popis prebivalstva.

Prvo prebujanje slovenske narodne zavesti v BiH se je začelo z ustanovitvijo Slovenskega omizja leta 1897. To je bila prva slovenska družba. Kasneje se je iz te razvil Slovenski klub, ki je deloval vse do druge svetovne vojne. Leta 1934 je slovensko delavstvo v Sarajevu ob meščanskem Slovenskem klubu ustanovilo Delavsko kulturno društvo Cankar, ki je do 1941. leta in v obdobju 1945–1951 povzročilo vzpon slovenske kulture. Po zadnji vojni v BiH slovensko narodno zavest ohranjajo številne slovenske organizacije in kulturna društva, med katerimi izstopa Slovensko kulturno društvo Cankar v Sarajevu, ki skrbi za obujanje nacionalne in kulturne identitete ter predstavljanje slovenske kulturne dediščine.

Razstava je prikazala kratek pregled priseljevanja, bivanja in delovanja Slovencev v Bosni in Hercegovini, prav tako pa je obiskovalcem razložila začetke in razvoj slovenskega organiziranja na bosanskih tleh ter truda za ohranitev nacionalne in kulturne identitete. Namen razstave je bil opozoriti tudi na potrebnost temeljite družbeno široke refleksije do slovenskih zamejcev kot enakovrednega dela v slovenskem narodnem in duhovnem prostoru.

Razstava je bila uresničena s podporo Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, svečano pa jo je odprl Andrej Grasselli, veleposlanik Republike Slovenije v BiH.

Obiskovalcem je bila na ogled do 9. oktobra 2009, v mesecu novembru pa se seli v Banja Luko.

Avtor: Manja Žugman Širnik