Dejstvo je, da smo od osamosvojitve zelo nazadovali v organiziranosti in finansiranju tako imenovane civilne družbe. Glavni razlog vidim v tem, da stranke nekako čutijo civilno družbo kot konkurenco.

Se še spomnite samoupravnih interesnih skupnosti in tistega finansiranja? Saj ni bilo ne vem koliko denarja, ampak je bil sistemski! Delal sem v telesnokulturni skupnosti. Imeli smo skupščino, kot najvišji organ odločanja o letnem planu in razdelitvi denarja, med drugim. Dokaj transparentno. Delegati iz civilne družbe so odločali o razdelitvi kolača, ki ga je namenila država. Denar se je zbiral s prispevki, toda delil po občinah, nekaj pa združeval.
Beseda samouprava je danes kletvica, skoraj prepovedana, tisto, kar pa imenujejo samouprava, to so občine, je pa plen strank. Celo v krajevne in četrtne skupnosti so jih vsilili. Vidite, stranke naj bi zamenjale prejšnjo civilno družbo, ki pa je bila bistveno bolj samoupravna, kljub enostrankarskemu ZKju.

Danes je večinoma vse pod mizo, da slabše ne more bit. Predvsem pa takorekoč od danes do jutri. Brez perspektive delovanja. Štala!

Doslej nobena vlada ni želela razviti delovanja civilne družbe z ustreznim finansiranjem. V organizirani (društva, zveze, zavodi...) civilni družbi je ogromno prostih delovnih mest, ki pa so teoretična, saj ni denarja. Razpisi ne dajejo osnove za razvoj civilne družbe, ker so muhe eno ali dvoletnice. Društva mečejo iz prostorov, primeri v Ljubljani. Kako naj plačuješ najemnino in imaš tajnico (in fikus), s telefonom in računalnikom, če pa ne veš, ali bo jutri denar, če si že kaj napraskal iz beraških razpisov.

Pač pa vlade razvijajo dejavnosti v svojem, državnem okviru iz davkoplačevalskega denarja z delovnimi mesti za nedoločen čas. Tega si civilna družba ne more privoščiti. Seveda pa država naroča, da njeni uslužbenci potem delajo, kot stranke na vladi žvižgajo. Enkrat tako, drugič drugače, kot kameleoni. Stroka pod državno komando ugasne.

Tipičen primer takega, bi rekli sovražnega prevzema iz rok civilne družbe je organizacija potrošnikov. Niso pustili civilne organizacije, morali so vzpostaviti še svojo, državno, ki pa je brez problema s finansiranjem, je pa podn.

Stranke se bojijo za dosežene privilegije, ki so v oblastnih funkcijah, v vladanju. Bojijo se boljših idej iz civilne družbe. Civilna družba dela konkretno na skoraj vseh področjih vsakodnevnega življenja, strankarski politiki zgolj razpravljajo odmaknjeno od vsakodnevnega življenja.
Te vlade je tudi sram samoupravnih interesnih skupnosti, modela, ki je bil uspešen. Revež si, če se sramuješ svoje uspešne zgodovine.

[ Odgovori na to | # ]