Mati je imela vsega dovolj. Misli so ji švigale kot strele. Sin se je nedolgo nazaj ubil pri delu v gozdu. Hčer se ločuje in hodi po sodiščih, da bi dobila skrbništvo nad otroci. Druga, najmlajša, dvajset letna hčer pa pride za nekaj dni domov in spet odide. Vse kar zna reči je "a maš kej dnara" in " ne tež mi!".
Bolezen jo je načenjala vse bolj in bolj. Čutila jo je, kot starec čuti prihajati nevihto.

Leta in leta se že sprehaja mimo tega zidovja, med potjo domov ali od doma. Za temi zidovi naj bi bil nekakšen Tempelj. Vsaj ljudje mu pravijo tako. Večkrat je brala napis na vhodnih vratih:
"Na svetu je stiska, jaz sem svet premagal".

Tolikokrat ga je že videla, da jo je oblila jeza ob pogledu na te črke. Za zidovi je živelo nekaj družin, kot je večkrat slišala, po nekih posebnih zapovedih. Včasih je koga od teh ljudi srečala, vendar od vseh tegob, ki so ji mravljinčile telo, ni imela volje, da bi spregovorila kakšno besedo z njimi.

Zdaj pa jo je vse že tako dotolklo, da je kar potrkala na ogromna masivna hrastova vrata na vhodu kot bi bila prepričana, da jo tukaj čaka odrešitev. Ni minilo več kot nekaj trenutkov in vrata so bila že odprta. Zagledala je prijetno deklico. Mlajša je od moje, si je mislila.

"Ti si pa tista mamca, ki vsak dan pešači tukaj mimo nas, končno si prišla".
Mati je bila začudena in nič kaj dobre volje, ko jo je ta mladenka, kar tikala. Ni vedela ali bi sploh šla naprej, no pa grem si je mislila in skoraj, da nejevoljno pogledala mladenko.

Vidim, da te je oblila kopica čustev, verjetno ker te tikam. No, naj ti povem, da se mi tukaj vsi tikamo. To ne pomeni, da te ne spoštujem, le ne želim te poveličevati s tistim "vi", tako med nama ni nobenih ovir in pregrad. Enaki sva si. Seveda bi te vikala, če bi te srečala zunaj teh zidov, da brez potrebe ne vzrokujem neprijetnih čustev v tebi oz. drugih ljudeh.

Mati jo je poslušala in deklica ji je spet postala nekam bolj prijetna. Prišle sta do prelepe iz lesa narejene terase. Mati je občudovala ročno delo spretnih rok in kar sama pri sebi glasno hvalila in ob enem z ostarelimi rokami božala po izrezljanem lesu.

Deklica jo je morala prijeti za roko in še enkrat povedati naj sede na klop.
"Prišel bo čudovit človek" ji je rekla in odšla.
V glavi naše matere pa so že šibale misli: "človek ja, kater dec pa je še človek, danes...".

Pogledala je malo okoli, da bi se otresla misli in že jo je nekdo prijel za ramena, pogledala je kvišku in zagledala prijetno žensko in moškega ki je stal ob njej.
Deklica, ki jo je pripeljala malo prej pa je na mizo prinesla nekaj na oko prekrasne hrane, lepo pripravljene, nalila je čaj v lepo skodelico in ji ponudila. Kar malo sram jo je bilo. Misli so ji namreč šibale kot nore in posledično je čutila napetost v telesu.

Pogledala je ta dva lepa človeka nasproti, gledala sta jo nekako mirno, sočutno a vendar je v njiju kljub vsemu čutila nekakšno nadnaravno moč, pa ne tisto pretečo, temveč neko tako blago, pa tako mogočno ob enem.
Ni mogla več zadrževati solz in planila je v jok. Iz nje je udarjalo vso tisto trpljenje iz dneva v dan, obrnila se je in hotela vstati, hotela je oditi, daleč...stran, samo stran, sramota...

Spet je začutila tiste roke na svojih ramenih, ta ženska, ki jo je videla prvič v življenju jo je stisnila k sebi in močno objela. Še mati me ni tako objela, pa kako sem si to želela je govorila med jokom.
"Najprej se bove lepo umirile, da odidejo ta čustva iz tvojega telesa".
Mati se je počasi umirjala in med tem govorila in govorila o trpljenju, ki jo je prizadejalo iz dneva v dan.
"Zdaj sem že čez šestdeset, pa čisto uničena"...

Poglej mati, danes ti bom povedala nekaj, kar boš mogoče prvič v življenju slišala, pa čeprav je najčistejša resnica, ki nam je ljudem dana. Dobro bi bilo, če ostaneš nekaj časa z nami, bomo nekoga poslali k tebi domov, da pusti sporočilo kje si. Materi je bilo tako prijetno, da res ni želela nikakomor oditi.