Intervju z Juretom Zupanom, slovenskim znanstvenikom v Cernu

Zakaj ste se odločili za delo v tujini? Verjetno za vas kot znanstvenika finančni vidik ni bil najpomembnejši?
Odhod v tujino je bil povsem naraven, saj sem bil že med doktorskim študijem »na mednarodnem prepihu«. Sicer lahko z gotovostjo govorim le za svoje ožje področje – teoretično fiziko visokih energij – vendar mislim, da je podobno tudi na ostalih področjih znanosti. Lepota znanstvenega udejstvovanja je ravno v tem, da je izrazito mednarodno in morda je to v fiziki visokih energij še nekoliko bolj potencirano.

Na odhod v tujino pa nikoli nisem gledal kot na nekaj trajnega. Je pač del podoktorskega usposabljanja, kar je na mojem področju zelo običajno in navadno pomeni, da mlad znanstvenik zamenja nekaj dve- do triletnih služb na različnih univerzah, preden uspe dobiti trajno službo. V mojem primeru je to na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, kamor se v kratkem tudi vračam.

Kar zadeva finance, smo znanstveniki morda res nekoliko bolj idealistični in finančni vidik ni v prvem planu, seveda pa nismo imuni za finančne spodbude. Imam srečo, da so me žena in otroci spremljali ob selitvah po svetu (v Izraelu sem bil sam, v ZDA in zdaj v Švici pa z družino). Po drugi strani pa to pomeni, da mora moj zaslužek vzdrževati celotno družino. Le ugibam lahko, kako težavno je to za (tujega) podoktorskega raziskovalca v Sloveniji.

Kateri so bili največji izzivi pri srečanju s tujim okoljem?
Iz prve roke lahko govorim o izkušnjah z življenjem in delom v Izraelu, ZDA in Švici. Tako v Izraelu kot v Švici je bila največja ovira jezik, čeprav je res, da je moja francoščina precej boljša od hebrejščine, kjer sem v resnici skoraj nepismen. A tudi v ZDA je trajalo kar nekaj časa, da sem razumel, kaj mi v »težkem« pittsburškem dialektu govori blagajničarka v lokalnem supermarketu. Po mojih izkušnjah so za naselitev najbolj neproblematične ZDA in dejstvo, da govorim z jasno prepoznavnim slovanskim naglasom, je absolutno nepomembno. Življenje v Izraelu pa je bilo najbolj nenavadno. Tam sem živel v času, ko so bili teroristični napadi kar pogosti. To je pomenilo, da so me nenehno pregledovali varnostniki – ob vhodu na univerzo Technion, ob vstopu v supermarket, kino itd. Posebnega postopka smo bili samostojni potniki deležni tudi ob poletih s telavivskega letališča. Tako sem na poti na eno od konferenc v ZDA moral varnostnikom kar predavati s prosojnic, da so se prepričali, da nisem terorist, ki se samo izdaja za teoretičnega fizika.

Kaj je po vaših izkušnjah prednost dela v tujini in ali morebiti obstaja tudi kakšna slabost?
Trenutno sem v službi v Cernu, evropskem laboratoriju za nuklearne raziskave v Ženevi. Prednost dela tu je v primerjavi s katerim koli drugim laboratorijem ali univerzo na svetu jasna – trenutno in v prihajajočem desetletju je Cern z velikim hadronskim trkalnikom (LHC) pač center sveta. Podobnega pretoka ljudi na Univerzi v Ljubljani ali v drugih raziskovalnih ustanovah v Sloveniji seveda ne moremo pričakovati, vendar to ni nič nenavadnega. Z veseljem pa ugotavljam, da se je marsikaj spremenilo na bolje, odkar sem pred nekaj več kot desetletjem začel s podoktorskim študijem na Odseku za teoretično fiziko Inštituta Jožef Stefan. Pogled na tedenske seminarje in na listo gostov je po svetu dober pokazatelj dobro delujoče skupine.

Življenje v tujini pa prinaša tudi svoje težave in probleme. Največji je predvsem ta, da stari starši težje priskočijo na pomoč pri varstvu otrok in včasih je potrebnega kar precej truda, da se kakšne stvari uredijo (boji s francoskim telekomom so med kolegi na Cernu že prav legendarni).

Kakšne možnosti imajo slovenski znanstveniki, da se uveljavijo v tujini? Se pot do uspeha doma zelo razlikuje od poti v tujini?
Mislim, da med »uveljaviti se« in »uveljaviti se v tujini« pri znanstvenikih ni nobene razlike. Biti najboljši v Sloveniji je pač tako enostavno, da to ni ravno primerno merilo – izbereš si le področje, na katerem ni še nikogar, in že si »najboljši«. Prav tako se mi zdi, da se je znanstveniku lažje uveljaviti, če vsaj del svoje znanstvene kariere zgradi v tujini. Čisto nič namreč ne pomaga, če odkrijete nekaj pomembnega, to objavite, a nato za odkritje nihče ne ve, ker odkritja niste (ali niste mogli) reklamirati v osebnih stikih, na konferencah itd. Kar pa zadeva konkurenco: znanstveno delo je specifično v tem, da nekaj šteje le, če si prvi. Opraviti določeno raziskavo, izračun ipd. – v vsakem primeru morate biti v svojem delu izvirni in »prvi«. In rado se zgodi, da imate dobro idejo, a vas nato nekdo prehiti. Objavo sicer še lahko rešite z dodatnim delom in bolj poglobljeno analizo, slavo pa pobere prvi. Tako nekako kot v športu, le da tukaj nenehno podirate »svetovne rekorde«.

Ali danes, po večletnih izkušnjah življenja »zunaj«, kaj drugače gledate na Slovenijo?
Verjetno je ravno pogled na Slovenijo tista stvar, ki se je z mojim bivanjem v tujini najbolj spremenila. Predvsem me nič več ne moti, ko ljudje ne vedo, kje je Slovenija. Sam sem namreč še prevečkrat zamenjal med seboj razne afriške ali pa celo baltske države. Tako povsem razumem zmedo tujcev pri razlikovanju Slovaške od Slovenije. Prav tako si želim, da bi se Slovenija bolj aktivno »borila« na globalnem trgu – za priseljevanje čim boljših kadrov, za pridobivanje sedežev mednarodnih institucij, globalnih korporacij, bogatih posameznikov itd. Ženevski kanton je tukaj res svetel zgled. Prav tako si želim, da bi se Slovenija bolj tesno povezala z okoliškimi pokrajinami. V prvi vrsti mislim na infrastrukturo. Skoraj neverjetno je, da pot z vlakom iz Ljubljane do Trsta še vedno traja štiri ure ..

Vir: www.euekspres.si