Cerkev ima odgovore na vsa vprašanja, se vpleta v vse, potem pa naj tudi uveljavi davek, ki bi ga plačali katoliški verniki, da je ne bo več financirala država, je pred dnevi izjavil hrvaški predsednik Stipe Mesić.

V katoliškem tedniku Glas koncila so Mesića večkrat napadli in ga posredno obtožili, da je veleizdajalec in psihično neuravnovešen. Ob tej reakciji katoliške cerkve se je dobro spomniti na izjavo znanega filozofa Karla Jaspersa, ki je upravičeno svaril pred nevarnostjo, da bi vsak čas lahko spet zagorele grmade, če bi cerkvi politične razmere to dovolile.

Če je za hrvaško cerkev Mesič psihično neuravnovešen, ker želi jasno ločenost države od cerkve, kakšno duševno stanje bi lahko pripisali katoliški cerkvi, če pogledamo njen nauk. V knjigi Vera cerkve lahko preberemo: »Brez katoliške vere je nemogoče biti všeč Bogu.« »Kdor posluša škofe, posluša Kristusa.«

»Določamo, da ima sveti apostolski sedež in rimski škof prvenstvo nad vsem svetom.« »Nihče ne more biti rešen zunaj apostolske, rimske Cerkve: ta Cerkev je edina ladja zveličanja in vsakdo, ki ne vstopi vanjo, mora propasti v vodovju.« »V vsakem času in v vsakem narodu je Bogu všeč, kdor se ga boji.« »Duše, ki se ločijo od tega življenja v velikih grehih, pridejo v pekel. Pogubljenje v peklu je večno.«

»Kdor hoče biti zveličan, ta se mora predvsem držati katoliške vere, kdorkoli je ne ohrani v njenem celotnem obsegu in nedotaknjeno, se bo brez dvoma za večno pogubil.« »Verujemo, da množica tistih duš, ki so zbrane v nebesih okoli Jezusa in Marije, sestavlja nebeško cerkev.« Veliko absurdnih naukov je tudi v knjigi Katekizem katoliške cerkve: »Verovati« je cerkvenostno dejanje.

Nihče ne more imeti Boga za očeta, če nima Cerkve za mater. »Kaj je Cerkev drugega kakor zbor vseh svetih? Občestvo svetih (svetnikov) je ravno Cerkev.« »Nauk Cerkve zatrjuje obstoj pekla in njegovo večnost. Duše tistih, ki umrejo v stanju smrtnega greha, gredo takoj po smrti v pekel, kjer trpijo peklenske muke, »večni ogenj«.

Glavna kazen pekla obstoji v večni ločenosti od Boga.« »S krstom se odpustijo vsi grehi, izvirni greh in vsi osebni grehi, kakor tudi vse kazni za greh.« Morda bi bilo dobro, da bi vsi katoličani prebrali obe omenjeni knjigi in se iskreno vprašali: »Ali je res to Božji nauk, ki vodi v srečo in svobodo, ali pa so to katoliške dogme, ki jih je ustvarila katoliška cerkve z namenom vezati in ustrahovati svoje vernike, da bi jim slepo sledili?

Ali je res možno, da Bog ljubezni za večno pošlje v pekel vse tiste, ki niso člani katoliške cerkve? Če je to Bog ljubezni, kot trdi katoliška cerkev, kako je možno, da bi za večno preklel nekaj milijard svojih otrok?

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi