Le odkot nam prihaja misel na večnost?
Na čem temeljijo naše misli na večnost, to upanje? Že nepredstavljivo dolgo gledamo zvezde, a vidimo jih le malo. Ene še vedno svetijo, čeprav že dolgo ne obstajajo več. Okrog zemlje pošiljamo satelite s teleskopi, ki z "mehanskimi očmi" prodorajo daleč v prostor in gledajo v globino vesolja.

Te oči vidijo preteklo, morda vidijo celo začetek. Vidijo zvezde in planete, ki so nekoč nastali v univerzumu, nekateri morda že pred petnajstimi milijardami let. Svetloba takih zvezd je že prešla pred mnogimi svetlobnimi leti, preden je dosegla naše teleskope. Kdo od nas lahko reče, da te zvezde še obstajajo?. Izgleda, da gledamo nekaj, česar v resničnosti morda ni več. Vesoljstvo se spreminja, nič statičnega ni, vse pride in gre.

Kaj pa je večnost?
Včasih se nam zdi, da traja minuta celo večnost, predvsem v neprijetnih in težkih razmerah. Nasprotno pa je miren dan zelo kratek. Čas je fikcija. Pojma večnosti ne moremo določiti s časom. Toda od kot nam predstava o večnosti? Je morda ta predstava nastala iz religij? Ali pa so izšle religije iz večnosti, ki jo nosimo mi ljudje globoko v sebi?

Dovolite mi domnevno, da je človek dvojno bitje, bitje s časovnim obstojem in semenom večnosti. Vse časovno pripada časovnemu, vidnemu svetovnemu vesolju, večno pa nečem drugemu. Večno ima torej "bit" ne pa samostojnega obstoja, kajti obstoj ima začetek in konec.

Samostojna "bit" je vsezajemajoča in je zunaj "obstoja". To bi lahko tudi označili kot univerzalno, vezano na nič in vendar objema vesolje. Glede na hermetični zakon "kakor zgoraj tako spodaj" je človek obdan z večnostjo. Tako je univerzalna bit tudi njegov izvor. Njegov obstoj je tako dolgo navezan na začetek in konec, dokler ju ne odpravi v samem sebi.

Tomažev Evangelij, logion 18, nam da slutiti. "Učenci so rekli Jezusu: Povej nam, kakšen bo naš konec? Jezus jim odgovori: Mar ste odkrili začetek, da sprašujete po koncu? Kajti kjer je začetek, tam bo konec. Blaženi so, ki so na začetku, spoznali bodo konec in smrti ne bodo okusili."

Izgleda, da resnica ne spada k vidnemu vesolju in ni vezana na čas, k vsemu kar pride in gre. Toda pred"začetkom" ni bilo ničesar, ni bilo obstoja! Ničesar ni bilo, kar bi izhajalo iz nečesa drugega. Zato nam govorijo modri vseh časov: to kar je bistveno, je ne - bivanje. To pa ne pomeni nič drugega kot preiti v večnost.

O tem nam govori celotna modrost, ki ima svoje korenine v univerzalnem, vsezajemajočem vedenju, v Bogu. Zato obstaja resnica v vseh časih, ni vezana na čas, ne omejujeta jo čas in prostor. Resnico najdemo, če jo iščemo.

Čas nam polzi skozi naše prste, ne moremo ga pravočasno zgrabiti in si ga prisvojiti. Njegova prisotnost izvira iz neomajanega zakona, ki nam vsem vlada in ki ga moramo ubogati. Nihče ne ve, od kot prihaja čas, kam gre in kje se konča.

Čas nam določa krog prihoda v obstoj, življenja in umiranja. Staranje je del časa, ki nam določa življenje in njegove izkušnje. Ne prinaša spremembe, ampak je ono samo sprememba. Zaradi tega si mi ljudje ne moremo nikoli podjarmiti časa in si ga prisvojiti. To je za nas vsekakor misterij.

Naš zemeljski razum ni opreljen s ključem, ki bi lahko odklenil skrivnost časa in prostora, zato, da bi zaznal večnost. Sebe lahko izrazi le v svojem lastnem polju. Vse pa, kar leži zunaj polja, mu ostane prikrito. Kljub temu pa mi ljudje govorimo o večnosti. Mnogi verujejo v Boga in hrepenijo po tem, da bi Boga nekega dne spoznali.

Od kot prihaja ta vera in to hrepenenje? Od zunaj ali od znotraj? Le kako moremo biti tako gotovi, da večnost obstaja? Še celo ateist, ki jo zanika, se v svojem zanikanju z njo bori. Odgovor na vsa ta vprašanja leži v Stvarnikovi naravi, ki svoja stvarjenja pozna in hoče, da bi Ga le - ta spoznala.

Prav tako kakor sončna svetloba priča o sončevi naravi, toda človeško oko ne prenese njenega bliska, tako svetloba duhovnega sonca priča o svojem bistvu, toda naš biološki jaz ne zmore prenesti njenih žarčenj. Zato prvotni vir vsega stavrstva pošilja človeštvu, ki biva v temi, svoje odposlance. Le- ti pričajo o Viru, iz katerega so prišli in so za vse iskalce resnice svetilniki v morju nasprotij.

Te "navidezne svetlobe" nagovarjajo jedro prvotnega življenja v upanju, da ta Bit le ni preveč zakrita in poškodovana. Iz tega božanskega središča se dvigne novo hrepenje po večnosti. To je običajno samo miglaj, slutnja, le bežen pogled spoznanja "onega povsem drugega", ki si ga sploh ne moremo predstavljati. Razvijejo se misli, ki pa ne izvirajo iz naše zemeljske zavesti, pač pa so slaboten odsev resnice, ki je še skrita v srcu.

Kaj prazaprav odloča vrednost nekega življenja? Njegova dolžina ali žetev njegovih izkušenj? Razvoj duše? Število let v našem človeškem življenju je že v naprej določeno; določeno je z življensko silo, ki je nekomu dana. Kar je pomembno je to, ali začnemo iskati notranjo osnovo večnosti in ali jo bomo sposobni najti v letih, ki so nam odmerjena, ali se lahko temu odpremo.

Spoznavanje sile, ki vodi vodi k notranjemu ponovnemu ustvarjenju, je temeljno, globoko spremijajoče razkrinkravajoč a tudi zelo ganljiv trenutek.

http://www.ezoterika.s5.com