V neki vasi je živel človek, ki bi mu lahko rekli tudi modrec. Želel je z nasveti pomagati vsem vaščanom. Ljudje iz vasi pa te sposobnosti niso znali ceniti ter so ga spraševali le po letinah in vremenu. Njihova želja je bila le, da bi si pridobili čimveč materialnih dobrin, čeprav je bila notranja luč večine vaščanov le še brlivka.

Neki večer pa je k njemu, ki je imel na hribu nad vasjo skromno hiško, prišel vaščan in mu potožil, da je njegovo življenje nesrečno in da ne ve, zakaj bi sploh še živel. Modrec ga je pogledal z globokim pogledom ter dejal: " Tvoje iskanje in odkritost sta ti pokazala pot do mene. Zdaj pojdi do reke, dočakaj jutro na njenem bregu in uzrl boš svojo srečo ".

Vaščan je odšel v mraz in mrzel veter mu je kazal pot do reke. Le zaradi močne volje in spoštovanja modreca je vzdržal celo noč. Ko pa je sonce začelo prebujati naravo in so topli žarki dosegli njegov otrpel obraz, je spoznal srečo. Srečo, ki ga je vsako jutro božala z žarki po obrazu, a je pozabil njeno pravo ime -sreča. Poslej je vedno, kadar se je čutil nesrečnega, odšel na obrežje reke gledati svojo srečo.

Svetilka tvojega telesa je oko. Če je torej tvoje oko zdravo, bo vse tvoje telo svetlo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo vse tvoje telo v temi. Če se torej tvoja notranja luč stemni, kolika bo tema!

www.bisernaogrlica.com