| Odprto pismo ministru Karlu Erjavcu
 Zgodba o plinskem terminalu v Žavljah nam mora razgaliti pravo resnico, skrito v nameri o gradnji tovrstnih objektov, kjer koli so že planirani. Svetovni trgovci z nafto namreč zaradi pričakujoče zmanjšanje proizvodnje nafte, iščejo nove možnosti za plemenitenje svojega kapitala.
Zato želijo zagotoviti potrošnikom dostavo plina skoraj na dom, kar jim omogoča tehnologija plinskega terminala. A pri letni planirani pripravi plina za potrošnike v višini 8 milijard m³ to pomeni kar 7 miljard ton toplogrednih emisij CO², potem ko le ti uporabijo dostavljeni plin ! In to je izračun samo za terminal v Žavljah ! Koliko bodo potem prispevali k onesnaženju še ostali planirani terminali?
Povsem jasno je, da gre za spremenjeno strategijo osvajanja kupcev z dostavo energenta potrošniku po ugodni ceni skoraj na domači prag. Plinski terminal pomeni dejansko direktno dostavo ogljikovodikov na teritorij Evrope iz azijskih dežel. Zato odločno nasprotujemo kakršnemukoli plinovodu in terminalom na tej relaciji.
Žal nihče ne vidi silnega povečanja toplogrednih emisij in na drugi strani velikega truda posameznih držav po povečani rabi trajnih virov energije ( sonce, voda , veter, biomasa in geotermalna energija ), ki so skoraj zastonj. Zato se bojimo, da imata Berlusconijev podtajnik Menia in župan Dipiazza prav, ko napovedujeta nadaljevanje začetih del, češ da »mala Slovenija » ne more ovirati razvoja Trsta in izgradnje plinskega terminala.
In za vsem tem se skriva bistvo te zgodbe - »velikih« ne zanima podpisan in ratificiran Kiotski protokol, niti napovedan podpis zaveze EU članic konec leta v Helsinkih. »Velikim« je vseeno za posledice povečanja klimatskih sprememb. A za voditelje posameznih držav pomeni vse večji vpliv klimatskih sprememb na naše varno počutje dolžnost, da poskušajo na te spremembe vplivati.
Spoštovani minister Karl Erjavec, vi imate možnost pokazati svojo in našo pokončno držo. Dogovorili smo se in dogovor v Kiotu bomo spoštovali in zato nasprotujemo izgradnji plinskega terminala v Žavljah. Potrošniki plina pa naj poiščejo pot do rabe trajnih virov , kakršne jim nudijo njihove lokacije.
Božo Dukić
IOVE Kranj |
NE ZAMUDITE
Terminal v Žavljah
Prispeval/a: Pozitivke dne ponedeljek, 24. avgust 2009 @ 15:16 CEST
Zdravo Božo,
lepo pismo, trdna logika. Glede na navedena elementarna dejstva bi skoraj morali nekaj storiti.
Kot veš, jaz ne nasprotujem plinskim terminalom v celoti, vendar pa jim nasprotujem v obsegu in na način, ki ga zagovarjajo Italijani, torej neuravnovešeno in čimbolj na račun drugih. Če bi se zadeve lotili premišljeno (že predstavljeni idejni načrti za terminal v Kopru so bili bistveno boljši, v kombinaciji z 200 MW plinsko kogeneracijo namesto s hlajenjem morja - kar pa ne pomeni, da ga je za vsako ceno treba zgraditi), potem so lahko plinski terminali dobro dopolnilo (in ne nadomestek) za plinovode ter odlično sredstvo za preprečevanje izsiljevanja s strani Rusov, Ukrajincev ali kogarkoli drugega. Obdati Evropo s plinskimi terminali kot z vozički za sladoled pa se mi zdi bolna zamisel. In tu manjka zdrava presoja, v konkretnem primeru najverjetneje s strani italijanskega ministrstva za okolje oz. vlade. Le redkokatera druga evropska država bi se zadeve lotila na tak način. Španci imajo npr. veliko več soli v glavi, zato pa njihove multinacionalke silijo navzven, tudi k retardiranim Tržačanom (s tem seveda ne mislim vseh prebivalcev Trsta, ampak dobršen del tamkašnje gospodarsko-politične scene).
Upam, da boš na svoje pismo dobil kak razveseljiv odgovor.
Lep pozdrav,
Dare
Terminal v Žavljah
Prispeval/a: Pozitivke dne ponedeljek, 24. avgust 2009 @ 16:28 CEST
Stališča okrogle mize proti izgradnji plinskih terminalov v Tržaškem zalivu
atrij Turjaške palače v torek 6. junija 2006 ob 17 uri
Mestni muzej Ljubljana, Gosposka 15, 1000 Ljubljana
1. Vprašanje izgradnje dveh plinskih terminalov na območju Tržaškega zaliva presega vprašanje zaščite Severnega Jadrana in še posebej Tržaškega zaliva kot posebno občutljivega morskega in obmorskega področja z ekološkega, krajinskega, plovnega in varnostnega vidika. Na meji sosed, Italije in Slovenije, gre za stik dveh transevropskih plinovodnih omrežij, vzhodno od Jadranskega morja z azijskim zaledjem ogromnih in dolgoročnih zalog plina in zahodno od Jadranskega morja s prekomorskim zaledjem tudi do desetkrat manjših in časovno bolj omejenih zalog, kjer se oskrba vedno bolj zagotavlja tudi s plinskimi terminali.
2. Naravna ločnica obeh sistemov je zaprto Jadransko morje in Tržaški zaliv kot njegov najbolj zaprti in najplitkejši del, obkrožen tudi z izjemno zgoščeno kvalitetno in ranljivo urbanizacijo in zato tudi povsem neprimeren za največjo nameravano zgostitev terminalov v italijanskem obalnem morju. Na in ob obalah Jadranskega, Jonskega, Tirenskega in Sredozemskega morja so očitne namere zgraditi osem terminalov, od tega skupaj s terminalom v Rovigu kar tri v najsevernejšem delu Jadranskega morja. Pri tem ne gre za vprašanje strateške energetske oskrbe obeh sosed, temveč gre za težnjo po prodoru prekomorskih zalog proti vzhodnemu delu transevropskih plinovodov, kar je globalno gledano negospodarno, saj so prekomorske zaloge z zahoda relativno male in časovno omejene.
3. Evropska liberalizacija zasebnih pobud za izgradnjo terminalov je sprožila tekmovanje v iskanju primernih lokacij za terminalsko oskrbo zapadnega dela transevropskih plinovodnih omrežij, po nepotrebnem pa tudi lokacij prodora zapadnih omejenih zalog proti vzhodu. V primeru Tržaškega zaliva tekmujeta kar dve španski družbi Gas Natural in Endesa, ki obe ob Italijanski obali konkurirata še vsaka z eno lokacijo za oskrbo transitalijanskega plinovoda s Sicilije, ki se v severni Italiji razcepi proti Švici in Avstriji. Slednji ima paralelo na Slovenskem med Gorico in Šentiljem. Povsem neprimerno bi bilo, da bi bili Italija in Slovenija, njuna meja, Tržaški zaliv, turisti in prebivalstvo ob njem žrtev prehitene tekmovalnosti zasebnega kapitala, ki ga je v tem primeru Evropska unija preveč spustila z uzd.
4. Zato podpiramo prizadevanja vseh civilnih iniciativ s področja Slovenije in Italije proti izgradnji obeh plinskih terminalov na območju Tržaškega zaliva in stališča Državnega zbora Republike Slovenije. Postopke po določilih prostorske, ekološke in naravovarstvene zakonodaje je treba takoj ustaviti. Pozivamo vlade Slovenije, Italije ter Hrvaške, da dokončno razglasijo zaščito celotnega območja severnega Jadrana kot posebno občutljivo morsko področje (Particulary Sensitive Sea Area - PSSA), kjer bo status Tržaškega zaliva še posebej opredeljen. Sklicujemo se na Aarhuško konvencijo o pravici do dostopa informacij, sodelovanja javnosti in pravosodja na področju varstva okolja iz leta 1998, pa tudi na Espoouško konvencijo o oceni vplivov na okolje preko državnih meja.
5. Posebej pa se sklicujemo na zaključke konference o Okolju in Razvoju iz Ria de Janeira v juniju 1992 (znani tudi kot Earth Summit), posebej na sprejetje Rio Deklaracije o okolju in razvoju in Agende 21, kjer gre za uravnovešenost obeh komponent razvoja za bodočnost. Zato predlagamo Vladi Republike Slovenije (posebej ministroma ministroma za energetiko ter prostor in okolje) in Vladi Republike Italije, da takoj pristopita k uskladitvi svojih strateških načrtov o energetski oskrbi, ter se za vprašanja načrtovanja transevropske energetske oskrbe takoj povežeta z Evropsko komisijo in drugimi inštitucijami Evropske unije, seveda s ciljem zagotoviti, da ostane Tržaški zaliv v teh globalnih energetskih načrtih izločen in zaščiten pred neupravičenim in nepotrebnim kapitalskim tekmovanjem z vidika ohranitve narave, trajnostnega razvoja in kvalitete življenja v enem najobčutljivejših delov Jadrana in Sredozemlja nasploh.
Gibanje za pravičnost in razvoj (GPR),
v sodelovanju in na pobudo Civilnega gibanja Istre (CZI)
združeno s civilno iniciativo Krasa severne in južne Primorske
za GPR Miha Jazbinšek