Mitja Cerovšek: NAPELJEM K NJEJ MIR KAKOR REKO. Nositi mir v srcu pomeni živeti del nebes na zemlji.

Mir je središče našega veselja, izhodišče naše sreče. Iskali so ga očetje, številni rodovi že tisočletja, išče ga danes sodobni človek. Kdor ponudi bivališče dragocenemu gostu telesa in srca, je v samem središču aktualnosti in večno sodoben. V središču ognjišča mladih in v milosti starcev, ki se v duhu besede »glej, bilo je tako lepo« ozirajo nazaj v življenje. »Više, močneje in hitreje« pa postajajo medli in ugasli sijaj drobiža Vzhoda in Zahoda, ko se mir naseli k njim, ki ga sprejmejo.

Če kdaj, potem danes med nami potrebujemo blaženost in preprostost miru. Delavci v vinogradu so utrujeni in svet potrebuje počitek. Potrebuje zasuk stran od tega drobiža in vrnitev upov in sanj.

Naša mala in krhka vsakdanjost potrebuje prelet božjih kril nad časom in prostorom, svež veter najmočnejše  sodobnosti, ki bi vsaj kristjanu morala vsak dan izvabiti samozavest in mir na lica. V tem miru »gledamo brez oči« in »vidimo onkraj vidnega«, veselimo se vsakega dne. Kajti že jutri odhajamo nad  zvezde, na novo njivo, v milost Očeta in v mir Matere. Z našim nahrbtnikom dobrih del, izživetih, prigaranih, izprošenih in izmoljenih. S težkim nahrbtnikom bo takrat – kako drugače od danes! – pot lahka, vodila bo stran od praznih posod in megle tu bivajočih »prerokov«, pot k Izviru miru, k Popolnemu, k Resnici, in Življenju.

Nositi mir v srcu pomeni živeti del nebes na zemlji. Živeti in srečevati se z ljudmi, ki zmorejo iskati in najti široka obzorja, je milost. Deliti radost veselja, ki nam ga sporoča v besedi in pogosto v naključjih, ki niso naključja. Vse to je ena sama milost, eno samo veselje. Milost je sprejeti neskončni dar odpuščanja, ko smo znova obsijani s soncem, ogrnjeni s plaščem usmiljenja, kot bele rože znova otroci. Te milosti so prijateljice miru, so v »žlahti« z njim. Po njih in z njimi lahko sprejemamo mir v svoje srce, ki kakor reka priteka k nam, kakor reka jutro za jutrom in ob letu spet. V njegovi milosti smo si bratje. Prav prijateljsko in dobrodušno nas nagovarja. Radosti in veseli našo čuječo vest. Išče nas in dobrohotno stopa v naš dan.

Le eno je torej potrebno: sprejeti ta mir in ga imeti rad. Le to je potrebno na tem širnem svetu. Imeti rad svetlobo in radost. Po tem prijateljstvu postajata življenje in delo blagoslovljena, naše petje pa je petje ptice na visoki veji.

Naša ladja je danes na razburkanem morju. Izzivi so veliki, kapitani pa pogosto slabovidni in opiti. Sami obrnimo krmilo na sodobno! Napeljem k njej mir kakor reko… Po dobrem zgledu otroka v naročju matere, v popolnosti objetega v mir trenutka, se ozrimo v svoje srce. Povzpnimo se na jambor in izmerimo dalje svoje sodobnosti. Tiste, ki je dobra za nas in ki je pogodu večnosti.

Zato odprimo duri, ko bo mir potrkal, in pospravimo po duši, da bo rad prišel. Tedaj bodo rože na oknih in pesem in vrisk.

Danijela Premzl
(Vir: Družina 40 – 3. oktobra 2004)