Počitelj je staro srednjeveško mesto, od Mostarja oddaljeno le dobrih dvajset kilometrov. Razlega se na levem bregu reke Neretve, njegove ozke uličice pa krasijo palme, oleandri, smokve in mandarine. Vsako leto prvo nedeljo v juniju praznujejo tudi dan češenj, s katerimi je ta del Hercegovine bogato obdarjen.

Pisatelj in nobelovec Ivo Andrić je Počitelj poimenoval Kamnito mesto, saj so kamnita bivališča terasasto razporejena po strmem pobočju. Videz mesta potrjuje, da je bilo sprva zasnovano kot mesto trdnjava. Obdano je z obzidjem, na enem od vrhov pa se nahaja stolp Gavrankapetanoviča, ki je služil kot opazovalnica in trdnjava.

V pisnih virih se mesto prvič omenja leta 1444, sklepa pa se, da je obstajalo že prej. Na območju današnjega Počitelja naj bi sprva stala le trdnjava. Zgradili so jo Madžari s pomočjo dubrovniških mojstrov. Končana je bila leta 1466, služila pa je kot obramba pred turškimi vpadi. Turki so obroč okoli Počitelja zmeraj bolj stiskali in mesto leta 1471osvojili, posadka kralja Matije Korvina (kralja Matjaža) pa se je pomaknila proti morju. Pod turško oblastjo je ostal vse do leta 1888. Turški potopisec Evlija Ćelebija opisuje trdnjavo kot majhno in čvrsto, v njej pa je lahko bilo nastanjenih v primeru napada tudi do petsto mož. V 18. stoletju je bil Počitelj sedež kapetanije ter tako postal strateško in ekonomsko pomembnejši. Od leta 1835 je ob ukinitvi kapetanije mesto začelo propadati, v zastoju pa je ostalo tudi v času Avstro-ogrske. Šele leto 1965 je z izgraditvijo ceste Sarajevo – Mostar – Opuzen omogočilo njegov nadaljnji razvoj.

Muzej na prostem

Kamnito hercegovsko mestece predstavlja zlitje srednjeveške in orientalske arhitekture, osvežene z mediteranskim vplivom. Vsaka hiša je zgrajena iz belega kamenja, katerega barva se staplja s kamnitim hribom, na katerem se razprostira mesto. Iz množice majhnih kamnitih domov veje peščica dragocenih objektov orientalske arhitekture; Hadži-Alijina mošeja, Šišman Ibrahim-pašina medresa (verska šola), Gavrankapetanovićev stolp, sahat-kula (stolp z uro) in han (prenočišče).

Hadži-Alijina mošeja, zgrajena leta 1562, domuje v središču mesteca. Ima visok minaret, obdelan s kamnitimi okraski, v njeno notranjost pa stopimo skozi lesena izrezbarjena vrata. Dvorišče ji krasi visoka cipresa. V zadnji vojni je bila porušena, a so jo pred nedavnim obnovili, tako da njena elegantna zunanjost spet privablja poglede obiskovalcev. Šišman Ibrahim-pašina medresa oziroma verska šola je zgrajena po vzoru turških in je pokrita s kupolami. Sestavlja jo učilnica (dershana) in pet sob, v katerih so bivali učenci. Do avstro-ogrske okupacije je bila dejavna teološka ustanova, v kateri so se udeleženci učili in prepisovali islamske rokopise. Poleg verske šole je bilo v turškem času zgrajeno še javno kopališče (hamam), javno prenočišče (han) in javna kuhinja (imaret), kjer so revnim vsak dan ponujali brezplačno hrano. Javno kopališče je imelo kurilnico, prostor za segrevanje vode in prostor za kopalce. V notranjost javnega prenočišča pa so se večkrat zatekli brezdomci in popotniki. V osmanskem obdobju je bila leta 1664 zgrajena tudi sahat–kula, ki pa je svojo obliko dobila pod vplivom mediteranske arhitekture. Krasil jo je velik zvon, ki so ga pripeljali s Krete. Sahat-kula je delovala vse do leta 1917, ko je jugoslovanska vojska snela zvon in ga pretopila v orožje, nekaj let kasneje pa so odstranili tudi uro. V bližini mošeje se nahaja stanovanjska hiša družine Gavrankapetanović, zgrajena ob koncu 18. stoletja. Gavrankapetanović je nekdaj opravljal funkcijo mestnega upravitelja, njegov dom pa predstavlja najlepši primer stanovanjske arhitekture v mestu.

Počitelj je vsekakor kraj, katerega obiskovalec Hercegovine, zahvaljujoč njegovi legi ob magistralni cesti, skoraj ne more zgrešiti. Dasiravno je turistično najbolj oblegan bližnji Mostar, pa ima to malo mestece vsekakor veliko ponuditi. Iz katerekoli strani se mu človek približa, vzame sapo že sam pogled na stolp, ki dominira nad prostranostjo doline, ter niz kamnitih stavb, ki se terasasto spuščajo k reki Neretvi. Sprva preseneti praznina uličic, vendar ob dejstvu, da je bilo mesto v zadnji vojni precej poškodovano in šele pred kratkim delno obnovljeno, to niti ne preseneča. Ko se obiskovalec vzpenja proti stolpu, najvišji točki mesta, lahko z žalostjo ugotavlja, kolikšen del tega čudovitega kraja je še vedno uničenega, oziroma za njegovo prihodnost še huje, zapuščenega. Obiskovalec lahko v tem najde tudi prednost, saj v primerjavi z natrpanimi ulicami bližnjega mesta s svetovno znanim starim mostom, lahko tod v miru in nepopisni tišini občuduje nam tujo arhitekturo in zgodovino. Nekaj starejših domačinov, ki so se odločili življenje v dobrem in slabem preživeti na domačih tleh, pa v vročih poletnih mesecih ponuja hladno sveže sadje in osvežilne napitke ter spominke, zelo radi pa obiskovalcem priskočijo na pomoč pri spoznavanju zanimivega kraja.

Mesto je zaklad navdiha in leta 2007 kot dragulj kulturne dediščine predlagano za vpis na listo Unesca. Nedavna rekonstrukcija mestnega jedra mu je povrnila prvotno obliko, izvrstno orientalsko arhitekturo, hkrati pa je zanimivo in privlačno mnogim domačim in tujim umetnikom, ki tod pod okriljem likovne kolonije ustvarjajo in na platno izlivajo svoj navdih. Počitelj je tako v pravem pomenu besede muzej na prostem.

Avtorica: MANJA ŽUGMAN ŠIRNIK