Od leta 1992 imamo tudi v naši državi 15. 8. praznik Marijinega vnebovzetja kot dela prost dan. Ta katoliški verski praznik krši ustavo Republike Slovenije, po kateri sta cerkev in država med seboj ločeni.

Dogma, da je Devica Marija tudi telesno vzeta v nebesa, je bila razglašena kot zadnja katoliška dogma leta 1950 s strani papeža Pija XII. V knjigi Vera cerkve piše: »Naš Odrešenik, Marijin sin, je vsekakor moral razen večnega Očeta častiti tudi svojo ljubo mater. Ker pa ji je mogel izkazati tako veliko čast, da bi jo obvaroval nedotaknjeno od grobne trohnobe, je treba verovati, da je to resnično storil.«

Tukaj se postavlja vprašanje zakaj cerkev Jezusu podtika besede, ki jih On nikoli ni izjavil. Rekel pa je, da naj častimo samo Njegovega očeta in nikogar drugega. V knjigi Vera cerkve nadalje beremo: »Marija je na čudovit način rodila Kristusa Gospoda, ki je bil že v njenem deviškem telesu glava cerkve.

Marija, presveta mati vseh Kristusovih udov, je sedaj v nebesih ožarjena s slavo po telesu in po duši ter kraljuje skupaj s svojim Sinom. S svojim vedno močnim varstvom naj kakor v preteklosti tako tudi danes varuje cerkev ter njej in vsemu človeškemu rodu končno od Boga izprosi mirnejše čase.« Marija je torej vstala iz groba s telesom in nato je po katoliškem nauku s telesom šla v nebesa?

Kako se bo Marija znašla v nebeških območjih, če ima kot edino žensko bitje materialno telo? Človek, ki bi pri tej dogmi o Marijinem vnebovzetju, uporabljal razum, bi se lahko vprašal: Ali mogoče telesna Marija v breztelesnih nebesih težko diha? Ali je brez hrane? Kam hodi na stranišče? Malo smisla ima, da bi to poskušali vsaj približno pojasniti.

Gre za protislovnosti papeške nezmotljivosti, ki od časa do časa peljejo tudi do logičnih bizarnosti. Seveda je moral Vatikan v obrambo Marijinega kulta izreči prekletstva in večna izobčenja, saj sta ljudem notranji občutek in logično razmišljanje neprenehoma dopovedovala, da je ta katoliški kult – kot tudi ostali vatikanski kulti – vse kaj drugega kot logičen in zdravorazumski.

Vrhunec absurda je, da so katoliška prekletstva nad tistimi, ki ne verjamejo v Marijino vnebovzetje, izrečena v imenu nesebične ljubezni Jezusa Kristusa. On od ljudi ni zahteval, da verjamejo v absurde – kajti Bog, Vseduh, je modrost, svoboda in enost. Zato si tudi ni moč predstavljati, da mora vera v Boga vsebovati absurdnost za absurdnostjo.

Marijo označujejo kot nebeško kraljico. Jezus iz Nazareta o Svoji materi ni govoril kot o „božji materi“, ampak je to bila Marija, preprosta, skromna, Bogu predana ženska iz ljudstva. Ali morda kult in čaščenje Marije z vsemi atributi – nebeška kraljica, mati božja, božja porodnica – služi temu, da nekako kompenzira globoko vsajeno slabo vest katoliške cerkve: zaničevanje žensk, ki traja že od ustanovitve cerkve pred skoraj dva tisoč leti.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi