Mnogokrat slišimo v družbi, od strokovnjakov in svetovalcev o sreči, kako pomembno je razmišljati pozitivno. Ob opazovanju ljudi, ki me obkrožajo, se včasih sprašujem, ali morda ne razumemo nasveta o pozitivnem razmišljanju napak. Da bi razumeli moč pozitivnega razmišljanja, je pomembno, da razumemo moč našega uma.  Iz nje namreč izhaja vse, tudi zmožnost preusmeritve negativnih misli v pozitivne ter iz filozofije vdanosti v usodo  v filozofijo navduševanja nad vsakim dnem posebej.

Naša miselna naravnanost je posledica zmožnosti razumevanja okoliščin, poznavanja naših navad in izkušenj o tem, kakšna osebnost  verjamemo, da smo. Vse to  vpliva na naša čustva, ki posledično sprožajo nove okoliščine, le te pa krepijo pozitivno ali negativno čustveno razpoloženje.

Raziskave kažejo, da razmišljanje o veselih ali žalostnih dogodkih sprožajo čustva veselja ,  žalosti ali jeze.  Gre predvsem za dojemanje stvari. V psihologiji se uporablja pojem referentni okvir. Z njim opisujemo svoje stališče, s katerega opazujemo dogodke. Da bi razumeli pozicijo iz katere opazujemo oz. doživljamo neko okoliščino, je potrebno razumeti  način delovanja možganov. Naši možgani namreč delujejo po sistemu primerjanja. To pomeni, da vsak dogodek dojemamo s pomočjo primerjanj s preteklimi izkušnjami in znanjem. Vsako novo informacijo možgani primerjajo z bazo informacij, ki jih ima na voljo in na osnovi primerjave postreže z novo predstavo. Pri primerjanju informacij je potrebno upoštevati še navade, ki jih ima posamezna oseba. Navade so pa ustaljeni miselni procesi, ki jih sprožajo specifične okoliščine. To pomeni, da se ob nekem dogodku odzovemo v skladu s to navado.

Ljudje, ki se veliko ukvarjamo z osebno rastjo pogosto ugotavljamo, da se ob nekem dogodku vedno odzivamo na isti način. To je navada. Ljudje, ki pa se manj ukvarjajo sami s sabo, pa to doživljajo, kot ponavljajoče se dogodke. Navado prepoznamo predvsem po sledečem vprašanju: »Pa zakaj se meni vedno to dogaja?«

Stvar ni v tem, da nas Bog ne mara, ali pa da nas ljudje ne marajo, temveč se skrivnost skriva ravno v navadah. Okoliščine namreč privlačimo glede na naše navade. Če smo navajeni, da nas v službi izkoriščajo, potem to podzavestno pričakujemo. To je navada razmišljanja.  Ker podzavestno pričakujemo nek izid, naši možgani iščejo primerjavo. Iščejo pričakovano okoliščino. Mogoče je tudi naš šef nagnjen k izkoriščanju in zna manipulirati z svojimi zaposlenimi. V tem primeru naši možgani hitro najdejo primerne okoliščine, da nam približajo pričakovani izid. Tako si lahko rečemo: »Saj sem vedel, spet se mi je to zgodilo!« Možno je tudi, da si tega ne bomo rekli in bomo trpeli izkoriščanje. Druga možnost pa je, da naš šef ni nagnjen k izkoriščanju. Ima jasen namen kaj želi doseči in kaj od nas pričakuje in nam bo to tudi povedal. Torej v tem primeru možgani ne najdejo takojšnje primerjave s podzavestnim prepričanjem, zato delajo naprej. Iščejo in ustvarjajo reakcije, primerjajo dogodke in okoliščine in nam skušajo najti primerno izkušnjo. Možgani so zelo vztrajni in uspelo jim bo! Na koncu najdejo primerne dogodke, stavke, ki jih je šef izrekel in rezultate, ki jim omogočajo zaključiti želeno zgodbo.

Tako možgani najdejo primerjavo na našo navado ali podzavestno prepričanje, da nam lahko postrežejo z znanimi občutki. Možgani ne ločijo pozitivnega ali negativnega občutka. Ločijo le Poznano in nepoznano. Ločijo tudi približno poznano. To pomeni, da združujejo podobnosti. Da nam lahko vrnejo novo občutje.

Sedaj ko poznamo delovanje naših možganov, nam je že jasno, da pozitivno  ali negativno razmišljanje ni vzrok za dobro ali slabo počutje. Pozitivno ali negativno razmišljanje je v večini primerov refleksija občutij, ki so posledica dojemanja okoliščin. So posledica razumevanja nas samih v odnosu do okoliščin, v katerih se nahajamo in pa razumevanja življenja ter namena, zaradi katerega živimo.

Moč uma se skriva v postopku zastavljanja vprašanj, ki nas privedejo do zavestne zaznave naših navad. Nekateri jim pravijo tudi miselni vzorci.
Pogosto imamo občutek, da so za naše občutke tako dobre kot slabe zaslužni naši bližnji, pa ni čisto tako. Vzrok zakaj spremenimo čustveno razpoloženje med komunikacijo s sočlovekom, je še vedno v podzavestnih navadah. To so reakcije, ki so posledice primerjave naših možganov z pričakovanim izidom.