Z Aleksandrom Lautwasserjem se je pogovarjala Andrea Bistrich
S kapljicami vode in zvokom nemški raziskovalec resonanc in fotograf Aleksander Lautwasser ustvarja oscilirajoče fotografije odziva vode na vibracije zvoka. Od leta 1984 raziskuje morfogenezo (izvor in razvoj morfoloških karakteristik) in morfologijo organskih form, raziskave pa temeljijo na študijah variacij vzorcev na oklepih želv - gre za fenomen, ki ga lahko interpretiramo kot specializiran vizualni jezik.

Share International: Z objavo publikacije o zvokovnih vzorcih vode ste predstavili impresivni svet številnih nepoznanih oblik. Kaj natančno prikazujejo te podobe?
Aleksander Lautwasser:  Prikazujem dialog med zvokom ali glasbo ter vodo. Ljudje, ki obiščejo moja predavanja, pogosto mislijo, da vizualiziram tone. To ni res: prikazujem tonski odziv vode. Moji voda-ton vzorci so "dialoški pojav", do katerega pride zaradi vibracije in odziva vode, v obliki valov na površini.

S. I.: Kako ste vstopili na to posebno področje?
A. L.: Od rane mladosti sem čutil strast do proučevanja želv. Moje raziskovanje je bilo v glavnem usmerjeno v strukture in vzorce. Zakaj ima želvji oklep določen vzorec? Tako sem bil dolga leta okupiran z morfogenezo: kje in kako se razvije določen vzorec ali oblika. Nekega dne sem odkril sliko Chladnijevih tonskih podob v švicarski reviji o kulturi.

S. I.: Tonske podobe, ki jih omenjate, so povezane z raziskovalcem Ernstom Florensom Friedrichom Chladnijem. O njem naj bi Napoleon dejal: "Ta človek daje podobo zvoku." Kaj natančno pomeni termin "Chladnijeve tonske podobe"?
A. L.: Chladni je eksperimentiral z zvokom in toni, svoje delo pa je leta 1787 zbral v kompilaciji - to je v bistvu temelj akustike - Odkritje teorije zvoka. Na list kovine ali stekla je nasul pesek in nato dosegel, da je vibriral s pomočjo violinskega loka, s katerim je vlekel prek podlage. Ko je uporabil ton, se je pesek pomaknil v linije, kjer se je nabral in ostal. Tako je Chladni ustvaril nešteto struktur in vzorcev. To je tako zelo fasciniralo njegove sodobnike - med njimi tudi Goetheja - da je Chladni lahko živel od predavanj in demonstracij. To je potrebno razumeti v znanstvenem in kulturnem kontekstu - pred Keplerjem so ljudje verjeli, da je vibracija ozr. glasba univerzalna sila v svetu. Keplerjeva celotna Harmonia Mundi temelji natančno na zamisli, da so ves prostor, vse planetarne orbite in nebesna telesa prežeti s harmoničnim zakonom. Če študirate Pitagoro ali Platona ali antične Egipčane ali Indijce - v vizijah njihovega sveta je povsod prisoten fenomen zvoka. Od Keplerjevega časa je ta koncept razsvetljene znanosti o naravi zasmehovan in tako tudi pozabljen. Nato se je pojavil Chladni, ki je prvič dokazal nemogoče - da lahko ton vpliva, premika in preoblikuje materijo. To je bilo resnično pomembno spoznanje v zgodovini znanosti in kulture. Danes Chladnijevo delo ponovno pridobiva na pozornosti, saj je ton znova skrbno proučevan. Zanimivost je tudi, da je Chladni ob študijah akustike in gradnje instrumentov raziskoval tudi meteorite, celo do te mere, da je tudi na tem področju danes poznan kot eden od utemeljiteljev.

S. I.: Chladni je eksperimentiral s peskom in ostalimi materiali, med tem ko vi delate z vodo. Zakaj voda?
A. L.: V določenem trenutku sem se začel osredotočati na tekočine in ne več na pesek. Ker se vsi embrionalni procesi v naravi začnejo v povsem fluidnem mediju, se mi je posvetilo, da bi te procese lažje prepoznavali v takem mediju. Voda, sem vedel, ima izrazito afiniteto do sveta zvoka in je veliko boljši medij za prenos zvočnih valov. Navdih za eksperimente s tekočinami, pri katerih želim razviti fenomenologijo procesov forme, je delo švicarskega zdravnika Hansa Jennyja. Jenny je bil ta, ki je v 60 in 70 letih prejšnjega stoletja razvil Chladnijevo delo v smer tekočin. Eksperimentiral je z vodo, oljem, različnimi tekočinami, mlekom, jogurtom in številnimi drugimi snovmi. Vse to je opisal v svojih knjigah. Termin "kimatik" (iz grščine "kyma" - val), ki je povezan z vsemi pojavi valovanja, je Jennyeva skovanka. Zanimivo je, da se je Jenny, preden se lotil raziskovanja valov, ukvarjal s formo in procesi formiranja v naravi, ob čemer je pripravil kompilacijo o živalskih tipih. Vsaka bilka, vsaka trava, rase skladno z načeli "periodičnosti", trdi Jenny, pri čemer se vedno ponovita dve organizacijski karakteristiki: vozli in rast v dolžino ozr. koncentracija in ekspanzija. V medicini ta pojav poznamo kot sistolo in diastolo - giba utripajočega, živega srca.

S. I.: Ali ste v raznolikem in očem prikritem svetu narave vibracijskih vzorcev pri svojem delu odkrili univerzalne strukture?
A. L.: Na podlagi poizkusov lahko rečem, da različne frekvence ustvarjajo različne forme. Nizke frekvence ustvarjajo velike valove, visoke pa omogočajo pojav finih visoko definiranih valov. To je temeljni zakon. Vendar pa sta temeljni načeli vseh tridimenzionalnih fizičnih form v naravi konveksna in konkavna forma, to je temelj vseh procesov ustvarjanja v naravi - upognjeno navzven ali navznoter. To je bazični množilni faktor vseh tridimenzionalnih form - pa naj gre za Empire State Building ali pa za fizično telo živali ali pa za umetniško skulpturo. Moje izhodišče je bilo: "Kaj dela obliko?" Moj pristop vedno temelji na formi - fenomenu forme, ne pa na zapletenih matematičnih kalkulacijah kovinske podlage. Na podlagi poizkusov s kovinsko ploščo, ki je vibrirala s frekvenco od nič do 20.000 Hertzev, smo odkrili stotine form, ki so se pojavljale v modalitetah ali vibracijskih strukturah, ki jih lahko prepoznamo zaradi podobnih karakteristik. Na koncu imaš pred seboj nekaj, kar se zdi kaos različnih form. Na podlagi nadaljnjega opazovanja pa vidiš, da obstaja povezava z naravnimi zakoni. Na primer, obstajajo določeni vzorci, ki se ponavljajo z rahlimi modifikacijami, osnovni vzorec pa ostaja enak. Če pretiravam, vzorec, ki je pri 200 Hertzih cirkularen, pri 3000 Hertzih ne bo nenadoma postal kvadraten, pač pa bo razvil nov obroč ali novo karakteristiko. Zanimivo, pri sedmi ponovitvi se forma nekoliko spremeni, vendar še vedno pripada isti seriji.

S. I.: Iz fizike poznamo pojem "stoječe valovanje". Kakšen pomen ima ta pojav na vaše delo?
A. L.: Če vam uspe vzpostaviti odnos med stimulativno frekvenco in vibracijo vode, se pojavi stoječe valovanje. Vse, kar se nanaša na substanco, je v gibanju. Pa vendar lahko gibanje hipoma prevzame obliko, ki se stabilizira tako, da se razvije prevladujoč vzorec: valovi različnih frekvenc ne interferirajo med seboj, pač pa se zlijejo v enovito vibrirajočo celoto. Kar fiziki imenujejo "stoječe valovanje" vse bolj postaja generalno načelo strukture. Sodobni kvantni fiziki danes razlagajo načela organiziranja s konceptom koherentnih vzorcev vibracij.

S. I.: Opazovali ste kapljico vode, ki je vibrirala in ustvarila določene vzorce. Ali bi na podlagi teh opazovanj lahko odgovorili na morfološka vprašanja o razvoju oblik?
A. L.: V temelju obstajata dva tipa sil, ki sta povezana s formacijo teh fotografij kapljice: površinska napetost, ki vedno skuša ustvariti sferično obliko in vibracija, ki odbija. Če ti dve sili vstopita v dialog v rotacijskem procesu, se zgodi nekaj novega, natančno na točki, na kateri ena sila vzdržuje obliko kapljice in se pojavlja druga. Razvije se oblika. Verjamem, da je to temeljni zakon. Odločilno je, in to me je navdušilo, da se sili ne borita za prevlado, pač pa vstopita v dialog. Narava se stabilizira. To vedno bolj prepoznava naravna znanost, denimo biologija in ekologija: stari Darwinov model tekmovalnosti vse bolj izgublja relevantnost v primerjavi z modelom so-delovanja. Danes znanstveniki spoznavajo, da imajo naravni modeli so-delovanja veliko večje možnosti za preživetje - v nasprotju s teorijo "najboljši zmaga".

S. I.: Ali bi lahko predpostavili, da se ob istem tonu vedno znova pojavi isti vzorec?
A. L.: Če so vsi dejavniki isti, potem da. Vendar je ravno to težava z vodo. Raziskovalci, ki se ukvarjajo z vodo, trdijo, da se voda upira običajnim znanstvenim metodam reprodukcije. Voda je tako zelo zmožna resonirati, da ne moremo nadzorovati vseh faktorjev.

S. I.: Kako pristopate k materiji? Katere instrumente uporabljate za vodno-zvočne fotografije?
A. L.: Inovacija se skriva pod vodo, natančneje, pod kovinsko ploščo. Gre za zvokovni pretvornik. Za razliko od navadnega zvočnika ne prenaša vibracije v zrak (preveč energije bi se izgubilo), pač pa neposredno na ploščo. Da bi dobil absolutno čisto frekvenco, uporabljam frekvenčni generator. Ton gre skozi ojačevalec in od tam v pretvornik, ki ga spremeni v mehansko valovanje. Za fotografije uporabljam čisto vodo, brez dodatkov - in klasični Leica fotoaparat (na diapozitive). Ob kameri imam postavljeno povsem navadno luč. Kot lahko vidite, je vse to zelo arhaično, ljudje so običajno presenečeni nad enostavnostjo.

S. I.: Doslej ste govorili o frekvencah in vibracijah. Kaj pa glasba? Kateri zvok ustvarja najlepše vodne vzorce?
A. L.: Ne bi mogli trditi, da harmonična glasba ustvarja lepe vzorce, heavy metal pa grozne. To bi bila prehuda poenostavitev. Tudi heavy metal ustvarja fascinantne vzorce. Sem previden pri trditvah, da disonanca ustvarja nekaj slabega. Že dolgo je poznano, da bi poslušalec ob poslušanju izključno harmonične glasbe zaspal. Disonanca je gonilni moment, ki ustvarja napetost - ki jo je kasneje treba ponovno razrešiti. Kot sem dejal, vsa zadeva je povezana s pojavom resonance. Denimo,  na klavir ali violino zaigran pianissimo navadno ni primeren za ustvarjanje teh vzorcev. To nima nič skupnega z glasnostjo, pač pa z dinamiko zvoka. Težko je namreč ustvariti širok frekvenčni spekter - pri čemer nizki toni izrisujejo široke strukture valov, visoki pa fine valove.

S. I.: Kakšen je pomen vaših spoznanj za biologijo? Ali bi morali ponovno premisliti evolucijske procese?
A. L.:  Vprašanje o tem, kaj je gonilo evolucije je seveda eno največjih vprašanj biologije. Verjamem, in to je moja definicija evolucije, da lahko ves evolucijski proces razumemo kot razvoj in optimizacijo sposobnosti odzivanja (ki je sposobnost resoniranja). Ob tem je pomembno, da ne obstaja nobena življenjska oblika, niti ameba, ki ne bi poznala ločnice. Življenje se začenja z ločnico in lahko obstaja le, če se vzpostavlja odnos s tistim, kar je zunaj te ločnice. Življenje ni ločeno. Celo najmanjši virus, tudi če nima svojega metabolizma, mora vzpostaviti odnos do tistega, od česar je ločen. Za izboljšanje tega dialoga med notranjim in zunanjim, z drugimi besedami, za dvig kapacitete resoniranja, ki je temeljni poriv evolucije, prisoten v vsakem živem bitju; evolucija čutov je konstantni razvoj. Če boste prebirali o psihologiji čutov, boste ugotovili, da je tam resonanca ključni pojem.

S. I.: Ali bi svoje delo opredelili kot umetnost ali znanost?
A. L.: To ni vprašanje "ali-ali". Za antične Grke znanost in umetnost nista bili nasprotji. Velik del težav današnjega sveta izvira iz tega ločevanja med znanostjo in umetnostjo. Morda je to eden od razlogov, da je znanost lahko razvila toliko strupov in orožja, ki so destruktivni do življenja. Najbolj ekstremen primer take vrste znanosti je razvoj jedrskega orožja. Istočasno pa je bil umetniški vidik človeka eliminiran, saj je bila umetnost označena za subjektivno in s tem za neresno. Danes znanstvenik ne more pristopati k predmetu svoje raziskave na umetniški način; to je z notranjo naravnanostjo umetnika. Pa vendar fenomenološki pristop ne izključuje umetniške/estetske občutljivosti in menim, da je pomembno, da živeče bitje skuša vzpostaviti dialog med tema dvema dejavnostma.

Informacije: www.wasserklangbilder.de

foto: Aleksander Lautwasser

Andrea Bistrich je sodelavka Share Internationala iz Münchna v Nemčiji.

Vir: Share - International