Anoreksija nevroza in bulimija nevroza sta kompleksni psihonevrotski obolenji, ki ju je potrebno med seboj ločevati, čeprav se na prvi pogled lahko zdi, da sta si podobni in da ju povezujejo mnoge skupne značilnosti. Ne trdim, da ti dve obolenji nimata popolnoma nič skupnega, želim le pojasniti razliko med njima.

Simptomi anoreksije nevroze se pokažejo že zelo zgodaj (okvirno med 10 in 13 letom), simptomi bulimije nevroze pa običajno v srednji šoli, po dvajsetem letu ali še kasneje. Obe se začneta z močno potrebo po hujšanju ali drugače povedano, z nedolžnim hujšanjem.

Anoreksijo nevrozo večina ljudi pozna po stradanju in bruhanju. Vedo, da so anoreksične osebe podvržene hiranju, težnji po čim nižji telesni teži. Bulimijo nevrozo pa večkrat kot ne enačijo s prekomerno telesno težo (kar je popolnoma narobe) in prav tako z bruhanjem zaužite hrane. »Eni in drugi obrok izbruhajo, v čem je potem razlika?« me sprašujejo.

Razlika je v tem, da gre pri anoreksiji nevrozi vselej za odklonilen odnos do hrane, čeprav na začetku bolezni to še ni tako razvidno. Potrebno je vedeti, da se anoreksija nevroza kot vsa druga psihonevrotska obolenja stopnjuje:

1. če osebaslepo stremi k svojemu prepričanju in vedenju,
2. če ju razume kot edino pravilno odločitev in edini način za delovanje, za reševanje problemov,
3. če si ne dopušča nikakršnih sprememb,
4. če vztraja v svoji nedostopnosti,
5. če zanika bolezen,
6. če ne prične s ustreznim zdravljenjem.

Nek ameriški zdravnik je rekel, da gre pri anoreksiji nevrozi za napačen način hujšanja, kar seveda ne drži. Gre za absolutni gnus, ki se razvije zaradi travmatičnega dogodka ali več njih (v zgodnjem otroštvu), in ki še zmeraj ostaja prisoten v nezavednem. Odraža se kot:

1. odklonilnost,
2. izguba kontrole nad hujšanjem,
3. nenormalen nadzor,
4. odpor.

Potlačene vsebine, katerih se oseba (tako anoreksik kot bulimik) ne zaveda več pa iz meseca v mesec spodbujajo razvoj bolezni.

Se pravi, anoreksija nevroza se vedno nagiba k praznosti in skoraj nikoli ni kombinirana z bulimijo nevrozo ali s prenajedanjem. Nima križišč temveč je enosmerna; ves čas stremi samo v eno skrajnost – v kompulzivno stradanje (podhranjenost) in dehidriranje telesa do smrti. Gre za nezavedni upor, sovraštvo, jezo, maščevanje oziroma zavrti sadizem, ki se navzven odraža mazohistično.

Pri anoreksiji nevrozi ni izključeno oziroma obstaja možnost, da je posledica nekega drugega nevrotičnega obolenja. Sigmund Freud, Carl Gustav Jung in Josef Breuer v svojih delih večkrat omenjajo, da so bili njihovi pacienti, ki so zboleli za histerijo nevrozo, podvrženi anoreksiji nevrozi.

»…Najsijajnejši primer takšne abulije nam ponuja anoreksija naše pacientke. Tako malo je jedla le zato, ker ji ni teknilo, in pri jedi ni bila sposobna uživati v okusu, ker je akt hranjenja pri njej od nekdaj povezan z gnusnimi spomini, katerih afektivna vrednost še ni pričela upadati. In nemogoče je istočasno jesti z gnusom in ugodjem. Do pojemanja občutka gnusa, ki se njenih obrokov drži že od nekdaj, ni prišlo zaradi tega, ker je gnus vselej zatrla, namesto da bi se ga otresla z reakcijo; kot otrok je bila iz strahu pred kaznijo prisiljena pojesti hladen obrok, ki se ji je močno gnusil, in v zrelejših letih je iz obzirnosti do svojih bratov preprečevala izražanje afektov, ki jim je bila med skupnim obrokom pogosto podvržena.« Sigmund Freud

»…Za povzročitev anoreksije, težav pri požiranju, bruhanja, je bilo potrebnih več dejavnikov: fantova prirojena nervozna narava, močan strah, najbolj brutalen vdor seksualnega v otrokovo duševnost in, kot specifično determinirajoči element, gnusna predstava. Trajanje bolezni je bilo posledica dečkove dolgotrajne molčečnosti, ki je vzdraženju onemogočala normalen odtok.« Josef Breuer  

Anoreksična oseba, če jo že nekaj ali nekdo prisili k jedi in če ima možnost, izbruha prav vse - od nizko kalorične hrane (npr. sadja, zelenjave) pa vse do visoko kalorične hrane. Bulimična oseba si povečini dopušča uživanje nizko kalorične hrane in je ne izbruha po vsakem obroku. 

Anoreksiki pretiravajo s športnimi aktivnostmi. Telovadijo tudi v nočnih urah, ko bi morali spati, kar za bulimike ni značilno. Radi imajo športne aktivnosti vendar se jim ne predajajo v tolikšni meri. Anoreksik bo vztrajal tudi, če je na koncu s svojimi močmi, če se ga zaradi izčrpanosti loteva omedlevica, samo da bi opravil, kar si je zastavil. Skupno pa jim je, da imajo radi občutek prepotenosti, kajti izločanje potu jim predstavlja izgubo kalorij in posledično seveda boljše razpoloženje, ki ne traja dolgo. Prav tako radi izločajo blato, vendar so anoreksiki bolj podvrženi prisilnemu izločanju ali drugače rečeno, zlorabi odvajal.

Anoreksične osebe (ko bolezen zelo napreduje) čedalje bolj omejujejo vnos tekočine v telo, s časoma se začnejo upirati pitju vode. Vode ne pojmujejo več kot nujo za delovanje organizma, nujo za preživetje ampak jim predstavlja dodaten vnos kalorij. Tudi v žvečilni gumiju vidijo možnost za pridobitev dodatnih kilogramov.

Za razliko od anoreksikov, bulimiki radi pijejo vodo. Celo rahlo so obsedeni s pitjem vode. »Z vodo si spiram svinjarijo, ki jo pojem. Voda mi čisti organizem, z njo si urejam prebavo. Po drugi strani pa si z vodo zapolnim želodec, vsaj za nekaj časa mi prežene občutek lakote,« mi pravijo dekleta.

Bulimijo nevrozo pri človeku težje prepoznamo, ker imajo obolele osebe večkrat kot ne normalno telesno težo in navzven dajejo videz živahnih, veselih, zadovoljnih.

Pri bulimiji nevrozi gre za kombinacijo užitka in gnusa. Bulimik ima  tudi anoreksična obdobja vendar se prej ali slej spet zateče k bulimiji. Nemalokrat se ravno iz anoreksije razvije bulimija, vendar se to lahko zgodi samo na začetku bolezni, ko nevroza še ni tako opredeljena. Kasneje nič več.

Bulimija je skupek prenajedanja, bruhanja, stradanja, samopoškodovanja in še mnogo drugih motenj, zato je ljudem težje razumljiva.

Bulimik vsako uro ali manj menja razpoloženje, mišljenje, mnenje, obnašanje. Od izbruha jeze, sovražnosti, agresivnosti, veselja, zadovoljstva, nezadovoljstva, užaljenosti, razočaranosti pa vse do potrtosti, otožnosti, melanholije. Ni stanoviten, ni predvidljiv. Tako tudi glede od vremena, situacije, občutljivosti spreminja način za dosego faze otopelosti. Izbere si tistega, ki mu določen dan najbolj ustreza. Anoreksična oseba doseže fazo otopelosti izključno in samo z bruhanjem ter s stradanjem. Anoreksijo povečini spremljajo kronična stanja kot so: abulija (brezvoljnost), potrtost, izčrpanost, utrujenost zaradi pomanjkanja energije, nespečnost, melanholična depresija, čustvena otopelost itd. Redko kdaj vidimo anoreksika, ki je razpoložen, živahen in se smeji.

Ksenija Jovanović – Društvo Samopodoba