Povečanje lokalne oskrbe s hrano je eden od instrumentov, s katerimi želi kmetijsko ministrstvo zmanjšati razliko med odkupnimi cenami kmetijskih proizvodov, ki veljajo za kmete, in cenami v trgovini, ki jih plačajo potrošniki. Za kmeta bo v tem primeru po oceni ministrstva ostalo več predvsem zato, ker odpadejo stroški za transport in stroški, ki jih zaračunavajo različni posredniki.

Za razgledi.net so na ministrstvu pojasnili, da je lokalna oskrba s hrano v Sloveniji nedvomno ena od pomembnih strateških usmeritev razvoja kmetijstva in podeželja, “zato si bomo tudi v prihodnje prizadevali delež lokalne oskrbe s hrano tako na ravni države kot tudi na posameznih območjih v državi okrepiti”.

Ob tem se je seveda treba zavedati realnih omejitev, med katerimi bi lahko izpostavili predvsem naravne danosti, strukturne značilnosti kmetijske proizvodnje na podeželju ter naraščajočo izpostavljenost globalnemu trgu. Enako pomembni dejavnik je tudi domače povpraševanje.

Ugotavljajo, da na splošno stopnja samooskrbe v Sloveniji (če državo kot celoto obravnavamo kot lokalni trg) ni problematična, večje razlike pa opažajo med določenimi skupinami kmetijskih proizvodov. Te so med drugim odraz že omenjenih omejitev, predvsem pa dejstva, da si Slovenija kot majhna država z visokim, kar 85-odstotnim deležem ozemlja, znotraj območij s težjimi pogoji za kmetijsko dejavnost ter posledično s tradicionalno usmeritvijo v živinorejo ne more zagotavljati prehranske samooskrbe na vseh področjih. Dodatno so danes pridelovalci bolj kot kadarkoli prej izpostavljeni vplivom podnebnih sprememb. Ni torej presenetljivo, da je po najnovejših junijskih podatkih statističnega urada stopnja samooskrbe pri rastlinskih proizvodih v povprečju precej nižja kot stopnja samooskrbe pri živalskih proizvodih.

Samooskrba v Sloveniji v letu 2008 (v odstotkih)

“V okviru programa razvoja podeželja za obdobje 2007 – 2013 za katerega je v sedemletnem programskem obdobju namenjenih dobrih 1,17 milijarde evrov iz evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in državnega proračuna, nameravamo v prihodnje večji poudarek nameniti ravno spodbujanju lokalne oskrbe s kmetijskimi proizvodi, in sicer tako na ravni države kot celote kot tudi na ravni posameznih lokalnih trgov znotraj države. V ta namen smo opredelili več ukrepov, s katerimi nameravamo spodbujati naložbene aktivnosti na kmetijah v smeri boljše izrabe proizvodnih dejavnikov in naravnih virov, uvajanja novih tehnoloških in proizvodnih izboljšav, dodajanja vrednosti kmetijskim proizvodom, prodaji in trženju visoko kakovostnih pridelkov oziroma hrane v okviru nacionalnih shem kakovosti, združevanju v skupine proizvajalcev in podobno,” razlagajo na ministrstvu.

V okviru ukrepa za posodabljanje kmetijskih gospodarstev je po njihovih besedah mogoče pridobiti nepovratna javna sredstva za postavitev rastlinjakov in pripadajočo opremo, naložbe v objekte za pridelavo, skladiščenje in pripravo kmetijskih proizvodov za trg ter za neposredno prodajo kmetijskih proizvodov na kmetijah. Zaradi naraščajočega vpliva podnebnih sprememb, ki sodijo med tako imenovane nove izzive, bo odslej mogoče dobiti dodatne podpore za naložbe v dograditev namakalnih sistemov na kmetiji. Za ta ukrep je v obdobju od leta 2007 do 2013 namenjenih dobrih 90 milijonov evrov. Do konca junija so že objavili razpis za razdelitev 58,8 milijona evrov, od tega je za 40,2 milijona evrovže odločeno, kdo jih dobi, 17,2 milijona evrov pa so kmetje, ki so se prijavili na razpis, že dobili izplačanih.

V okviru ukrepov za izboljšanje kakovosti kmetijske proizvodnje in proizvodov pa so nepovratna sredstva namenjena predvsem za sodelovanje kmetijskih proizvajalcev v shemah kakovosti hrane, dejavnosti informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti, pa tudi za združevanje v skupine proizvajalcev. V sedanjih zaostrenih tržnih pogojih si bodo ustrezno mesto izborili le tisti slovenski proizvajalci, ki se bodo znali povezovati in bodo sposobni ambicioznega nastopa na trgu, so preričani na ministrstvu. Za tovrstne ukrepe je v obdobju od leta 2007 do 2013 skupaj namenjenih nekaj več kot 24 milijonov evrov. Do konca junija so že objavili razpis za dodelitev 5,4 milijona evrov, kmetom, ki so se prijavili na razpis, so dodelili 25.500 evrov, izplačali pa 16.100 evrov.

Za podpore skupinam proizvajalcev pri informiranju in pospeševanju prodaje so do konca junija razpisali 3,9 milijona evrov, od tega so dodelili 1,8 milijona evrov, izplačali pa dobrih 529.400 evrov. Za ustanavljanje skupin proizvajalcev je bilo do konca junija prav tako na podlagi javnega razpisa na voljo 1,6 milijona evrov, od tega so dodelili dobrih 106.800 evrov in izplačali dobrih 29.700 evrov. “Počasnejše črpanje sredstev v okviru teh ukrepov je posledica novosti tovrstnih ukrepov v Sloveniji in zato slabše seznanjenosti potencialnih udeležencev. V ta namen je pristojno ministrstvo že izvedlo obsežno informiranje javnosti,” so nam pojasnili.

Na ministrstvu se ne bojijo, da bi prek spodbujanja lokalne oskrbe posredno podpirali lokalne monopole, ki prek zlorab prevladujočega položaja na trgu prinašajo slabško kakovost in ponudbo po višjih cenah. Po njihovih podatkih, se je z vstopom v EU konkurenca na domačem trgu v Sloveniji močno zaostrila. Posledice vstopa v EU so se še najbolj neposredno izrazile v blagovni menjavi agroživilskih proizvodov. Močno se je zlasti povečal uvoz iz držav članic EU, iz katerih Slovenija uvozi skoraj 80 odstotkov vseh kmetijsko-živilskih proizvodov, ki jih kupi v tujini. “Ne glede na to pa skupni evropski trg in njegova nadaljnja liberalizacija, pa vedno večja globalizacija tudi kmetijskih trgov terjajo ukrepe in mehanizme za stalno povečevanje konkurenčne sposobnosti in večje prilagodljivosti kmetijskih gospodarstev na nove proizvodne in tržne razmere,” so prepričani na ministrstvu.

“Tudi v okviru ukrepov LEADER podpiramo številne projekte, ki so povezani z lokalnim trženjem in promocijo kmetijskih proizvodov in kakovostne hrane. V letnih izvedbenih načrtih za leto 2008 so skoraj vse lokalne akcijske skupine (teh je v Sloveniji skupno 33) prijavile projekte, ki so tako ali drugače povezane z lokalno samooskrbo, povezovanjem lokalnih proizvajalcev, plasmajem proizvodov na lokalni trg (postavitev stojnic) in njihovo promocijo. Podpora tovrstnim projektom zanaša do 40 odstotkov upravičenih stroškov,” navajajo na ministrstvu.

Po njihovem prepričanju bi lahko lokalno oskrbo s hrano povečali tudi z vrtičkarstvom, nasploh bi s povečanjem pridelave vrtnin in zelenjave lahko nadomestili dobršen del uvoza. Postaviti bi bilo treba sodobne rastlinjake, zagotoviti primerno agrotehniko, vzpostaviti organizirano mrežo pridelovalcev in urejeno prodajo (tržnice). In kako lahko pri tem pomaga Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki kmetom daje v zakup kmetijska zemljišča? Proste njive lahko prednostno ponudi v zakup pridelovalcem vrtnin in zelenjave, vedndar pa se za to lahko odloči, če je za to interes, ki ga lahko izrazijo lokalne skupnosti, svetovalne službe, kmetijsko-gozdarska zbornica  ali druge institucije. Toda večina zemljišč je že oddana. Se pa lahko kmetje, ki imajo njive v zakupu, s skladom dogovorijo za preusmeritev v pridelavo hrane, ob soglasju za postavitev rastlinjakov in potrebne infrastrukture, bi jim sklad lahko ponudil spremembo obstoječih v dolgoročnejše zakupne pogodbe.

V verigi med kmetom in trgovino je še živilsko-predelovalna industrija. Zanjo na ministrstvu pravijo, da je zelo pomembna pri zagotavljanju potrebne ravni proizvodnje hrane v Sloveniji in pri obstoju primarne kmetijske proizvodnje, saj je večina odkupa primarnih kmetijskih pridelkov vezana na domači trg in domačo industrijo. Prav tako živilsko-predelovalna industrija deluje kot “faktor stabilnosti in ekonomskega razvoja” v celotni prehrambeni verigi. Zaradi enakomerne razporeditve po vsej državi ima pomembno vlogo tudi pri ohranjanju in ustvarjanju novih delovnih mest, ohranjanju poseljenosti slovenskega podeželja.

V letu 2007 je bilo po podatkih statističnega urada v 1.006 podjetjih zaposlenih 18.397 delavcev, kar je 5,2 odstotka manj kot v predhodnem letu in 21,1 odstotkov manj kot v letu 2000. Število zaposlenih v panogi se zmanjšuje že od leta 2000, vendar sta padca v letih 2006 in 2007 večja kot v predhodnih letih. Zmanjšuje se tudi delež zaposlenih v živilsko-predelovalni industriji med vsemi zaposlenimi v Sloveniji. V letu 2007 je ta delež znašal 2,3 odstotka. Vodilna dejavnost po številu zaposlenih je pekarstvo (28 odstotkov), sledita ji mesnopredelovalna dejavnost (26,1 odstotkov) in proizvodnja pijač (10,9 odstotkov). Število registriranih podjetij v panogi se kljub razmeroma neugodnim ekonomskim razmeram v zadnjem obdobju povečuje. Predvsem raste število mikro podjetij.

Slovenija bo morala v svoje razvojne smernice v večji meri vključiti namere ohranjanja zadostne ravni proizvodnje hrane, če ne celo slediti zgledu najbolj razvitih in v globalne ekonomske tokove vpetih držav EU in sveta, in proizvodnjo hrane obravnavati kot eno od strateških prioritet, razlagajo na ministrstvu. “V obdobju negotovosti na globalnih prehranskih trgih je doktrina spodbujanja proizvodnje hrane ponovno pridobila smisel in potrebno ekonomsko legitimnost. Pri tem so želeni učinki teh aktivnosti v razvitih državah poleg preprečevanja cenovnih pritiskov in izpada oskrbe predvsem v zagotavljanju kakovosti in varnosti hrane. V Sloveniji bi bilo zato potrebno ohraniti sedanjo količino proizvodnje mleka in mesa ter dvigniti proizvodnjo hrane rastlinskega izvora. Živilskopredelovalna podjetja se morajo, kot vsa druga podjetja, soočiti s ključnimi izzivi v dejavnosti. Poslovanje podjetij na trgu je stvar poslovne politike posameznega podjetja. Naloga države je oblikovanje ustreznega podpornega okolja, ki bo podjetja spodbujalo in podpiralo na njihovi poti,” vedo povedati na ministrstvu. Zagotavljajo tudi, da v okviru svojih politik že vseskozi tesno sodelujejo z živilskopredelovalnimi podjetji. V okviru programa razvoja podeželja 2007-2013 je za naložbe v to industrijo namenjenih 93 milijonov evrov nepovratnih sredstev.

Darja
Vir: http://razgledi.net