Hafis, katerega pravo ime je Šems ed-Din Muhamed (1320-1389), je najbolj priljubljen perzijski pesnik. Bil je sodobnik Geoffreya Chaucerja v Angliji. Hafisov Divan (zbirka pesmi) je klasika sufijske literature. Za milijone po svetu to ni samo 'klasična literatura' iz oddaljene preteklosti, temveč dragocena modrost in humor ljubljenega in tesnega prijatelja. Njegovo posebno darilo je poezija, ki na lahkotno igriv, a hkrati globok način slavi vsak najmanjši izraz ljubezni v vesolju, opeva svobodo in nenehno spodbuja naše srce, naj zapleše.

Njegova poezija je poezija mistične poti ljubezni - notranjega potovanja, v katerem ljubezen in radost raztopita osebnostne meje in omejitve ter se zlijeta v širši proces rasti in preobrazbe. Na tej poti postane človeška ljubezen božanska ljubezen, osebna radost božanska radost in blaženost. Zaljubljenec se na koncu poti stopi z izvorom in ciljem vse ljubezni, ki ga Hafis imenuje Božanski Ljubljeni Prijatelj.

Njegovo življenje ni bilo lahko. Rojen je bil kot najmlajši od treh sinov revnih staršev. Še najstniku mu je umrl oče, zato je delal, da je pomagal preživljati družino. Podnevi je delal kot pekovski pomočnik, ponoči je obiskoval šolo, ki jo je tudi zaključil in tako pridobil klasično srednjeveško izobrazbo.

Hafis je odraščal v deželi, kjer je bila poezija nacionalna umetnost, kar je omogočilo, da se je njegov naravni pesniški dar že zgodaj pričel razcvetati. Še kot otrok je bil sposoben pesniške improvizacije na katerokoli temo v katerikoli pesniški obliki ali slogu. Imel je nekaj čez dvajset let, ko so njegove ljubezenske pesmi pričele krožiti po njegovem rojstnem mestu Širazu. Približno v tistem času je postal tudi učenec sufijskega učitelja z imenom Attar. Ta ga je usmerjal skozi težave učeništva, kar je trajalo večino njegovih odraslih let. Kasneje je tudi Hafis postal sufijski učitelj.

Hafisovo življenje je bilo odvisno izključno od pokroviteljstva mogočnikov. Vsi so občudovali njegovo literarno odličnost, vendar je ortodoksna duhovščina njegovo poezijo označevala kot herezijo, zato je v njej imel sovražnike, ki so ga postavili na 'črno listo', kadarkoli so prišli na oblast. Zato je mnoga leta preživel tudi v izgnanstvu, pogosto v skrajni revščini.

Ko je Hafis dopolnil 60 let, je že bil znan mojster poezije. Okoli njega se je zadrževal krog študentov in tovarišev, bil jim je učitelj in svetovalec vse do svoje smrti v starosti približno 70 let. Pokopali so ga na enem njegovih najljubših krajev, pod tremi cipresami, ki jih je sam posadil, v vrtu vrtnic.

O njegovem pogrebu govori izročilo tako. Ko je umrl, ortodoksna duhovščina ni dovolila množici, da bi ga pokopali na muslimanskem pokopališču pod grmom vrtnic, kakor je pesnik želel, češ da so njegove pesmi brezbožne. Vnela se je razprava in pričkanje, dokler ni nekdo predlagal, da naj povprašajo pesnika samega. Predlog je bil sprejet. Raztrgali so Hafisove pesmi v verze, jih položili v velik vrč in iz množice poklicali nekega dečka, da iz vrča izvleče verz. To je bil sedmi verz iz gazele številka 60: "Ne hodite proč z groba Hafisa, kajti, čeprav je pokopan s slabostmi, sedaj potuje v Nebesa." In tako so od tedaj, kmalu po njegovi smrti, pričeli uporabljati Divan kot orakelj za posvete vse do današnjih dni.

Vesna Periček Krapež
www.cdk.si/du