Za kuliso tega sveta obstaja drugi svet. Vsako dejanje, vsaka beseda in misel odmeva skozi notranje sfere. Ko odstreš kopreno iluzije, ne bo nič več tako, kot je bilo.

Svet je poln skrivnosti. O tem pričajo nenavadni pojavi in izkušnje ljudi, o tem govorijo duhovna izročila, miti in legende ... Za vidnim svetom je skrit nevidni svet. Čeprav živimo v 21. stoletju, obdobju moderne znanosti in tehnologije, na notranji strani časa ni. Tako kot so naši predniki (ali pa smo bili to mi sami v prejšnjih življenjih?) prišli v stik z mitološkim, duhovnim in božanskim svetom, lahko to naredimo tudi danes. Znotraj je vse še vedno tako, kot je bilo - vse je tukaj in sedaj.

Duša je še vedno nesmrtna in nas čaka, kot pred davnimi časi, božja roka je še vedno ponujena, kot nekoč (je ta "nekoč" samo trenutek sedanjosti, ki se nikoli ne neha?), in statve, na katerih se tke svetlobna matrica sveta, še vedno ritmično tečejo v zvoku mantre ommmm. (Nad vsem je jasno nebo, čeprav spodaj divjajo nevihte. Duhovno sonce sije svetlo in toplo ter širi ljubezen v temine naših malih vesolj.)

Ta svet, ki ga živimo zapredeni (in zaverovani) v lastne misli kot pajek, ki se je ujel v svojo mrežo, je le igra in odsev. Onstran je svet, ki je poln svetlobe, resnice, lepote in globine. Tega odkriva ezoterika - znanje o nevidnem, skrito vedenje, večna modrost.

Sicer je stvar perspektive, kaj je res(nica) in kaj ni. V sanjah je resnica sanjska, čeprav za sanjalca nič manj resnična. V globokem spanju je ni več, ampak ker tudi tega ne veš, se nihče ne sekira. V budnosti pa je resnica ... odvisna od budnosti. Sem buden samo v tem svetu ali tudi še čez? To je ezoterika - ko se budnost razširi čez ta svet na onega.

Predstavljajte si, da imate cel svet na dlani. Da si ga lahko približate in pogledate z vseh strani, kako je stkan. Kaj ga giblje, kako se vse vrti?

Ezoterika na dlani. Morda ne čisto vsa, dovolj pa, da globoko zajamemo sapo in rečemo: "Aha." Predvsem tisti del ezoterike, ki se tiče nas samih. Jaz tukaj in onstran. Človek ni eden, je kot pri veslanju "četverec s krmarjem". A to ni veslanje na mirnih vodah, marveč na razburkanih vodah življenja, na valovih karme. Vsake toliko časa čoln, zdelan od vožnje, pristane na obali in se ekipa odpočije ter čoln zamenja. To je reinkarnacija. Ista duša, drugo telo. Krmar naredi pregled nad narejeno vožnjo in začrta pot naprej. To je dharma ali poslanstvo. In se spet poda na reko življenja. Ter po mnogih postankih pride na cilj, do oceana večne ljubezni in modrosti. Takrat tudi čoln ni več čoln, marveč je mogočna ladja v katero so se vgradile izkušnje stotih in stotih inkarnacij. Ladja modrosti, lepote, ljubezni in sočutja, ki plove kot velika duša (mahatma) ali osvobojena duša (dživan-mukta) po oceanu življenja in prinaša uteho in upanje, pomoč in podporo.

Primož Škoberne
www.cdk.si/du