Francoski filozof razsvetljenstva, Jean Jacques Rousseau, je menil, da je človekova nrav dobra in plemenita. Sto let pred njim je angleški filozof Thomas Hobbes učil povsem nasprotno, da je človek po naravi egoist, ter da je človek človeku volk. Kdo izmed njiju ima prav?

Resnica ni nujno na eni ali drugi strani, kajti - oba imata prav. Že Platon je predstavil človeka kot dvojno bitje: nižji del duše je umrljiv, višji del ne. Njegovo misel o višji in nižji duši je povzel antični filozof in mistik Plotin. Nižja duša ali osebnost je usmerjena k telesu in k minljivemu, je nagnjena k strahu in je umrljiva. Višja duša je obrnjena k umu in odseva božansko - zato je tudi sama božanska.

To človekovo dvojno naravo ponazarja astrološki simbolizem: nižja duša je lunarna, materialna, višja duša je sončna, duhovna. Prva nima lastne svetlobe in sledi živalskim instinktom, druga je sama v sebi sijoča, ima umnost ter modrost. Zato je človek hkrati živalski in poduhovljen. Obe nravi sta v njem. Ker sta obe nravi med seboj v konfliktu, je pogosto duhovna manj izražena, izrinjena vstran. Vendar ima človek zaradi njene čeprav prikrite prisotnosti, specifične potrebe. Na primer potrebo po svetosti, čemer je romunski filozof in religiolog Mircea Eliade dejal, "religiozni čut". Ezoterična pisateljica A. A. Baileyeva pa je to poimenovala "instinktivni čut božanskosti".

Zaradi svoje duhovne nravi ima človek potrebo po moralnih normah in po etičnem kompasu.

Moralne norme usvaja človek v procesu socializacije. To so obča pravila obnašanja, ki določajo, kaj je prav in kaj ne, kaj je dobro in kaj ne. Na primer spoštovanje do starejših, pomoč šibkejšim, vljudnost v medsebojnem komuniciranju, kultura obnašanja v javnosti, nenasilno ravnanje in podobno.

Etični kompas je bolj subtilen in ni stvar vedenjskih vzorcev, marveč vrednot. Vrednote, ki prebujajo etični kompas so na primer: bodi iskren in pošten, ohranjaj notranji mir v težavah, vzdrži se prenagljenih reakcij in podobno. Vzgoja teh vrednot še ni etični kompas, vzpostavlja pa v človeku tisto psihološko stanje, da bo lažje začutil "glas srca", to je višjo dušo in tako prišel v stik z etiko v sebi.

Moralne norme družba potrebuje, ker urejajo splošne življenjske situacije - določajo "pravila igre". Etični kompas pa je potreben, ko ni jasnega odgovora, kako ravnati v nekem položaju. Zato potrebujeta posameznik in družba tako moralne norme kot etični kompas, da ne izgubita pravilne življenjske orientacije.

Človeško bitje potrebuje vzgojo in etiko. Nižjo dušo, ki je po naravi instinktivna, se vzgaja, višjo dušo, ki je vir notranje etike, pa se z vrlinami "prebuja". Ta pa ima v sebi etični kompas, ki daje odgovore na moralne in življenjske probleme posameznika in družbe.

Današnji svet je lačen vzgoje in etike. Lačen je čistih zgledov, požrtvovalnost in plemenitosti. To ni stvar verstev, to je potreba srca. Srce ne potrebuje religije, marveč ljubečo in plemenito vzgojo. Tako bo vsakdo sam kultiviral nižjo dušo in nižje vzgibe, ter prišla do izvira etike v sebi. Potem bo že vedel, kako postaviti vse stvari v življenju na pravo mesto in bo našel v sebi moč, da bo to tudi storil.

Primož Škoberne
www.cdk.si/du